Nedavno je v javnosti odmevala arheološka najdba z Donačke gore, kjer so 750 metrov visoko odkrili ostanke naselbine iz začetka železne dobe. Pri raziskovanju podrobnosti so moči združili arheologi iz Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Občine Rogatec.
Poklicali smo dr. Boštjana Odarja iz Narodnega muzeja Slovenije, ki je sodeloval pri odkritju. Pojasnil nam je pomembna dejstva, kot denimo, da so posebnost najdišča v skalo vklesane terase, najdbe pa same po sebi niso nič posebnega oz. izjemnega.
Slednje so jim po besedah Odarja pripisali “senzacionalistično naravnani nespretni novinarji”.
Kaj lahko poveste o novo odkritem najdišču na Donački gori, zakaj je ta tako izjemnega pomena?
O arheološkem najdišču Donački gori je prvi podrobneje pisal zgodovinar Ignacij Orožen ob koncu 19. stoletja. Predmete iz različnih obdobij so na širšem območju gore nahajali v 19. stoletju, ko so na gori nastali kamnolomi za pridobivanje peščenjaka, iz katerega sestoji gora. Iz tega peščenjaka so kamnoseki izdelovali mlinske kamne za ročne žrmlje vse do sredine 60-ih let 20. stoletja, o čemer je podrobno pisala dr. Inja Smrdelj v članku Mati naša, daj nam danes naš vsakdanji kruh! O izdelovanju, prodaji In rabi žrmelj v odmaknjenih predelih Slovenije iz leta 2002. Na obstoj nekdanje naselbine v južnem strmem pobočju gore ves čas namiguje ustno izročilo, ki to lokacijo imenuje Dvor, v katerega se pride skozi Mala vrata in Velika vrata.
Prazgodovinsko lončenino na eni od teras na Donački gori je leta 2006 odkril samostojni raziskovalec mag. Matej Dasko iz Maribora, ki je obvestil dr. Boštjana Odarja o odkritju in gradivo predal Pokrajinskemu muzeju Celje. Presenetljiva je velika količina prazgodovinske lončenine, odkrite v letu 2006, ki po prvih ocenah sodi v bronasto dobo. Piramidalnie uteži in keramični vijček pričajo o prisotnosti statev, statve pa so tipični inventar prazgodovinskih hiš. Na gori so tudi tkali blago.
Najdišče je posebno zaradi teras, ki so delo človeških rok…
Ob ogledu najdišča leta 2007 (mag. Matej Dasko, dr. Boštjan Odar in dr. Benjamin Štular) smo bili pozorni na terase, ki jih omenja dr. Slavko Ciglenečki v svoji knjigi Polis Norikon iz leta 1992. Takrat ni bilo možno zanesljivo reči, kaj je botrovalo njihovemu nastanku. Po pridobitvi LIDAR podatkov za severovzhodno Slovenijo leta 2015 je dr. Benjamin Štular izdelal topografsko karto Donačke gore.
Z računalniško pretvorbo LIDAR smo potdili obstoj teras, ki so nedvomno delo človeških rok. Še več, nakazal je na vhod v naselbino in pot, ki je v naselbino vodila. Ostalo je odprto vprašanje, kdaj so te terase nastale.
Za pojasnilo je bilo treba izpeljati terensko arheološko raziskavo, ki je bila opravljena v septembru 2016 (pobudnik za raziskavo je bil dr. Boštjan Odar). V ta namen so združili moči arheologi iz Pokrajinskega muzeja Celje in Narodnega muzeja Slovenije ter Občina Rogatec. V septembru 2016 so arheologi na dveh terasah izkopali testna jarka dolga 5 metrov in široka 1 meter.
Testni izkop je pokazal, da so ljudje v bronasti dobi terasasto oblikovali južno strmo pobočje hriba, ki je z vseh strani odlično naravno zavarovano s prepadnimi stenami. Še dolgo po opustitvi bronastodobne naselbine so bile terase vidne in vsaj občasno tudi v rabi. Terase so, kot kažejo odlomki lončenine, izdatno izkoristili v pozni antiki in morda tudi v zgodnjem srednjem veku.
Kaj je pravzaprav največja posebnost oz. kaj je vas kot arheologa najbolj impresioniralo?
Posebnost tega najdišča so v skalno pobočje vklesane terase. Najdbe iz Donačke gore same po sebi niso nič posebnega. Izjemnost predmetom iz Donačke gore so pripisali senzacionalistično naravnani nespretni novinarji.
Kdo so bili ljudje, ki so tukaj živeli? Na kakšni kulturni stopnji so bili v primerjavi z drugimi ljudstvi na območju Evrope in predvsem bližnjega Vzhoda in severne Afrike? Na kak način so se preživljali?
Bronastodobna naselbina na Donački gori je bila obljudena v času največjega civilizacijskega razcveta Novega kraljestva v Egiptu. Takrat so Egipčanom vladali faraoni iz 18., 19. in 20. dinastije. Najbolj slavni med njimi so bili Hačepsut, Tutmozis III., Amenhotep III, Ramzes II in Ramzes III. Med danes najbolj znanimi faraoni pa je zagotovo Tutankamon.
Vsa ljudstva tega planeta so v tem trenutku na isti intelektualni stopnji. Le manifestacija materialne in duhovne kulture je različna (ne pa manjvredna). To velja tudi za vsa pretekla obdobja.
Na podlagi do sedaj zbranih podatkov domnevamo da so ljudje pred izdelavo teras na pobočju naredili golosek in južno pobočje preoblikovali v terasast travnik. Tako je bilo južno pobočje gore primerno za bivanje tudi v mrzlih jesenskih, zimskih in pomladanskih mesecih. Na nekaterih terasah so stale hiše in kolibe. Na nekaterih terasah so verjetno bili vrtički, druge so služile za stajo.
Na travnatem naselbinskem pobočju se je verjetno pasla drobnica, ki je vajena strmin, in perutnina. Bivanje ljudi in živali na gori je bilo mogoče le ob stalni prisotnosti vode. Vodni izvir se nahaja 400 metrov vzhodno od Veliki vrat. Koliko ljudi (družin) je hkrati živelo na gori, ne vemo. Bronastodobna naselbina je po grobi oceni (tako dr. Boštjan Odar) lahko naenkrat gostila okrog sto ljudi.
eH
Foto: mag. Matej Dasko in arhiv Kozjansko.info
