S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Pri Reckovih v Dobju je bil kup otrok in vsi so bili dobri muzikantje. Kako tudi ne, ko pa je bil oče šolan muzikant, eden redkih, ki je igral po notah in je tudi pazil, da so bili takratni »marši« zaigrani tako kot je treba. Svoje znanje je želel prenesti tudi na otroke, pa mu ni šlo najbolje, saj so se otroci učili tako hitro, da not sploh niso potrebovali. Gorje pa, če melodija ni bila zaigrana stoodstotno. Takrat jo je znal kdo tudi s klarinetom po glavi dobiti.
»Najmlajši Reckov muzikant je imel samo tri leta, ko so prišli partizani in nam odnesli harmoniko. To so bili za nas najtežji časi. Prišli pa so drugi partizani, radovedni kako igra najmlajši in ko so izvedeli, kaj se nam je zgodilo, ni minila niti ura, ko smo že imeli drugo harmoniko. Seveda so jo nekomu vzeli in ko smo zvedeli, čigava je, smo mu pripravili veliko veselje na godovni dan in mu zaigrali ter vrnili harmoniko,« pripoveduje Janez Recko iz Tmovelj.
»Včasih so ohceti res dolgo trajale, pa ne en teden kot nekateri pripovedujejo. Saj sem bil tudi jaz mlad, pa vem, da je bilo ob torkih vsega konec. Pa kaj, ko se nam še ni ljubilo domov in smo vandrali še par dni, tako da se je res zgodilo, da smo včasih šli z ohceti na ohcet. Muzikanti smo morali paziti, če je kdo šel na stranišče, večinoma so bila poljska. Morali smo mu igrati. Če nisi igral, ti niso hoteli larme plačati. Nekateri so nalašč dolgo sedeli na deski, samo da smo morali dlje igrati. Enkrat se je v WC zaprla deklina, ki je bila po treh zaigranih komadih še vedno notri in kolega je malo zamigal leseno hišico, le-ta pa se je podrla. Ženska je v sami >untrci<, bogato okrašeni, kakršne so takrat nosili, šivala utrgan trak. Smeha je bilo veliko, vendar pa smo za nekaj časa morali dati mir, saj je bilo tudi nekaj hude krvi.
Ponavadi pod takšnimi oblačili ženske ni so nosile hlačk in tista igrica, ko morajo z zavezanimi očmi hoditi med flašami je bila kot nalašč za nas muzikante. Namesto steklenic smo se namreč na tla ulegli mi.
Ljudje hočejo čimveč smeha in ko malo popijejo, potem ni več važno kaj bo. Med drugim je bila zabavna igra tudi tista, ko morajo ženske miže upihniti svečo. Najprej poskusi brez zavezanih oči, seveda brez problemov, potem pa se muči miže in pri tem sploh ne ve, da piha nekomu, ki je slekel hlače in zamenjal svečo, v zadnjico.
Na kuharice smo tudi gledali, poiskali najbolj >znucan< kmečki pribor, ga očistili pokazali svatom, kako so delale in da si zaslužijo nagrado. Ko pa so prejemale larmo, jih je starešina malce zadržal, tako da smo lahko v kuhinjo nastavili plug, brano in podobno kmečko orodje ter vse obrnilii glavo. Potem pa >juriš< okoli voglov. Ko se dobimo skupaj bratje in sestre Recko, seveda obujamo spomine in je neverjeno veselo, saj vsi igramo. Veselo pa je pri nas tudi sicer, saj sin stopa po mojih stopinjah in če gre za kakšen zahtevnejši špil jim kar povem; mojega sina vzemite!«
Ena iz Janezovega rokava
Žena sprašuje moža: »Dragi, sosedo Franci pravi, da sem fejst, kolega Mičo pa, da sem grda. Komu naj verjamem?« »Ne enemu, ne drugemu. Jaz bi rekel, si fejst grda.«
Edi Masnec, Novi tednik, 25. 8. 1994