Jure Črepinšek o zdravniškem delu v Keniji: “Srečevali smo se s težavami, ki jih v Evropi že stoletja nimamo več ali jih nikoli nismo imeli”

24. 8. 2018 22:57

Pred dobrim mesecem dni se je končala trimesečna humanitarno-medicinska misija slovenske ekipe mladih zdravnikov v Kenijski vasi Majiwa.

Član tokratne odprave je bil tudi mladi celjski zdravnik Jure Črepinšek, ki se je letošnjega aprila, skupaj s še tremi članicami ekipe (Neli Šemrl, Klaro Širca in Laro Žekar), odpravil v kenijsko “kliniko brez zdravnikov”.

Po končani misiji, ki je mladim zdravnikom dala izjemno izkušnjo že na samem začetku njihove medicinske kariere, smo ponovno kontaktirali predstavnika Celja v tokratni odpravi Jureta Črepinška in ga povprašali o vtisih po prihodu v domovino.

jure-crepinsekNedavno ste zaključili misijo v Keniji, kjer ste kot član štiričlanske ekipe sodelovali v medicinsko-humanitarni misiji. Kakšno čast predstavlja izbor v ekipo? Verjetno večina doktorandov medicine vendarle ne dobi takšne priložnosti v samem začetku svoje kariere.

Medicinsko-humanitarne odprave, kot je bila naša, nekoliko spominjajo na start-upe. Z jasno postavljenim ciljem se zbere skupina študentov oz. doktorjev medicine, ki nato iščejo možnosti zbiranja začetnega kapitala. Sredstva se moramo naučiti učinkovito zbirati sami, so pa v veliko pomoč priporočila Sekcije Zdravniškega društva za tropsko medicino, Ministrstva za zdravje, naše matične fakultete ter seveda pomoč medijev, ki predstavljajo našo idejo.

Odzivi ljudi med našo kampanijo so bili izrazito pozitivni, kar nam je dalo nek dodaten zagon in potrditev, da smo na pravi poti. Pred in med odpravo o tem niti nismo razmišljali na tak način, se pa zdaj zavedamo, da je privilegij imeti tako odgovorno nalogo tako zgodaj v začetku kariere.

Pred odhodom na misijo ste delali v urgentni ambulanti infekcijske klinike. Verjetno je bil preskok zelo velik? Predstavljam si, da ste morali na tej misiji opravljati delo zelo širokega spektra medicinskih področij.

Pred odhodom smo seveda čutili nekoliko razburjenja, več pa mešanico strahu in živčnosti – dovolj je bilo odpreti katerokoli medicinsko knjigo na naših domačih policah, da se nam je pojavil cmok v grlu ob dvomih, ali bomo uspešno obravnavali te bolezni. Strah nas je bilo tudi nalezljivih bolezni, ki jih tam ni malo. Tekom odprave smo sami izkusili, da niti malarija ni tako strašna bolezen, če le redno jemlješ zaščito in jo pravočasno zdraviš. Včasih se je celo zazdelo, da je bila občasna slaba preskrba s čokolado večja nadloga.

majiwa-ranaVerjetno je nekoliko nesmiselno spraševati, če vam je bilo kdaj med misijo žal, da ste se odločili za ta korak, pa vendar je mogoče kdaj vendarle prišlo do situacije, ko ste si rekli, da pa bi morda dvakrat premislili o udeležbi, če bi vedeli, kaj vas čaka?

Pred odhodom sem približno dva meseca v dveh sezonah delal v urgentni ambulanti infekcijske klinike UKC Ljubljana. Izkušnje so definitivno pomagale pri pripravi na odpravo, je pa bilo delo v Afriki nedvomno zahtevnejše. Tu je bil nabor bolezni bistveno širši. Težav niso povzročale samo nalezljive bolezni, ampak vse, ki si jih lahko zamislimo.

Srečevali smo se s težavami, ki jih v Evropi že stoletja nimamo več ali jih nikoli nismo imeli. V toplih, vlažnih razmerah se je razvila pisana množica živih bitij, ki rada napadajo in zajedajo ljudi. Nenazadnje pa smo morali delati z dokaj omejeno tehnologijo preiskovanja in zdravljenja. Na koncu smo bili vseeno presenečeni, koliko pacientov smo lahko pozdravili zgolj z naborom osnovnih, precej poceni zdravil.

Med misijo je bilo večkrat težko. Nekoliko nas je postalo strah proti koncu, ko so po televiziji vsakodnevno poročali o izbruhu zelo nevarne vročice doline Rift (“Rift Valley fever”), posebej ko se je pojavil primer zelo blizu naše klinike. V ambulanto smo dobili tudi kašljajoče bolnike s potrjeno pljučno tuberkolozo, ki se (še) niso zdravili. Najtežje pa je bilo soočanje mladih bolnic naših let z diagnozo razširjenega raka materničnega vratu brez možnosti zdravljenja. Lahko smo samo predpisali nekaj protibolečinskih tablet ter zvečer v glavi predelovali kruto realnost medicine v tropih.

Cepljenje je ena redkih zadev, ki jih kenijska vlada brezplačno ponuja državljanom (poleg zdravljenja HIV-a ter tuberkoloze), vendar cepljenje proti raku materničnega vratu na žalost še ni bilo vključeno. Kljub težkim trenutkom pa sem bil vesel vsakega dneva, ko sem lahko delal kot zdravnik v Majiwi in pomagal ljudem.

majiwa-ekipa-1V Keniji ste delovali skupaj s tremi medicinskimi kolegicami/prijateljicami. Predstavljam si, da je večmesečno delo v tovrstnih “izrednih” pogojih v deželi s tropsko klimo včasih prineslo tudi kakšne konflikte?

Pri delu z omejenimi sredstvi, ko smo vsi imeli svoje paciente, ki smo jim želeli nuditi najboljšo možno oskrbo, so seveda občasno nastali manjši konflikti. Pri delu pa smo postopali profesionalno in sodelovali naprej v največji meri, tako da je vsak od nas vedno nudil nasvete s področja, ki ga je poznal bolje, ko je bilo to potrebno. Timsko delo je bilo vedno na prvem mestu.

Kaj pa domačini so vas v popolnosti sprejeli za svoje? Morda na takšne misije malenkost nejeverno gledajo predvsem kakšni vaški vrači, ki so verjetno za mnoge domačine, katerim sodobna medicina ni dostopna, še vedno glavni “vir zdravja”?

Domačini so nam izjemno zaupali – bolj, kot smo v Sloveniji navajeni, da ljudje zaupajo zelo izkušenim zdravnikom. Predpisane terapije so sprejemali praktično brez vprašanj in brez dvomov. Tudi ko so npr. starši pripeljali otroka, ki ga je zgolj bolelo grlo in sem se glede na pregled, teste in mednarodne smernice odločil za zdravljenje z injekcijo, se jim terapija ni zdela preveč agresivna, ampak so zaupali moji presoji. Vrači še vedno obstajajo in ohranjajo pomembno vlogo, začenjajo pa vedno bolj prevzemati nišo, ki jo pri nas zavzemajo zdravilci (tisti, ki prakticirajo alternativno medicino). Ponujajo povečanje moške spolne moči, ‘čiščenje’ krvi, povečanje plodnosti itd..

majiwa5Na kakšen način je potekalo delo, ste se izmenjevali, ste bili vsi na voljo 24 ur na dan? Kako točno ste imeli razporejene naloge in kakšen urnik ste imeli?

Naš delavnik se je začel ob 9. uri zjutraj, ko se je začela registracija pacientov. Ta je uradno potekala do 13. ure, smo pa glede na presojo občasno sprejemali dodatne še kasneje. Delovni čas smo imeli, dokler nismo obravnavali vseh pacientov, kar je bilo navadno do okoli 16. oz. 17. ure. Večino smo imeli v ordinaciji dva krat – prvič za uvodni pregled in odločitev o potrebnih dodatnih preiskavah, ki so bile na voljo (testiranje na malarijo, tifus, HIV, pregledi urina, blata ter nekaj drugih), drugič pa za odločitev o zdravljenju ter navodila jemanja zdravil.

Število pacientov je stalno naraščalo, smo pa postajali tudi vedno bolj učinkoviti pri delu, zato se delovni čas ni dramatično podaljšal. V ambulantah sta bila vedno vsaj dva, zunaj pa sta občasno potekala dodatna programa – za podhranjenčke ter kronične rane. Stanovali smo zraven klinike, tako da smo bili skoraj vedno na voljo za nujne primere – taki so včasih prišli tudi med večerjo ali po njej.

Med delavniki smo delali vsi štirje, razen če je kateri tisti dan zbolel. Nekatere paciente, ki so imeli hujšo malarijo, smo naročali tudi čez vikend za nadaljevanje terapije.

Kmalu si boste lahko na Celje.info prebrali tudi drugi del intervjuja z zdravnikom Juretom Črepinškom, kjer nam je razkril še nekaj dodatnih podrobnosti o babici nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame, katero so tekom misije obiskali, o številu vseh obravnavanih pacientov tekom treh mesecev, o na trenutke nenavadnih pričakovanjih pacientov in še mnogo več.

foto: ekipa slovenskih zdravnikov Majiwa 2018

Blaž Skok

Oznake: ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
166 queries in 0,626 seconds.