Lončarstvo je ena najstarejših pridobitev človeške civilizacije in najenostavnejša oblika keramike, ki se izdeluje po vseh poldnevnikih našega planeta. Z željo po ohranjanju tovrstnega rokodelstva so na Ljudski univerzi Šentjur za vse člane Univerze za tretje življenjsko obdobje pripravili delavnico, ki jo je vodila Živa Zupanc Buser. Udeležencem je predstavila najpogostejše tehnike oblikovanja gline in postopek izdelovanja od gline pa vse do končnega izdelka.
V preteklosti je bilo lončarstvo povezano z nahajališči primerne gline, danes to ni več pogoj, saj je za lončarsko in keramično rokodelstvo v trgovinah na voljo dovolj vrst gline, tudi iz tujine. Tradicijo nekaterih starih lončarskih središč še danes nadaljujejo posamezne lončarske družine. Njihovo število se je v primerjavi z obdobjem med obema vojnama sicer močno zmanjšalo, vendar pa so ohranile krajevno posebne in značilne izdelke, ki jih označuje specifična ornamentika, barve ali celo figuralne rešitve.
Glina ponuja širok spekter ustvarjanja. Najpogostejše tehnike so: oblikovanje s kačicami, z valjano ploščo in na vretenu. Lahko se tudi navezujejo ena z drugo. Pri delu na vretenu je pomembno, da lončar glino dobro pregnete in jo nacentrira na vretenu. Pri kačicah in valjani plošči se izdelek oblikuje ročno. Pomembno je, da se izdelki enakomerno posušijo na zraku, približno 5-10 dni, odvisno od velikosti izdelka, debeline stene, prostora kjer se sušijo. Sledi prva peka (2dni), nato glaziranje, ki naredi izdelek neprepusten, ga zaščiti, mu da lesk. Temperature žganja so odvisne od vrste gline, namena uporabe izdelka. Enako je pri glazurah.
Živa Zupanc Buser je s predavanjem prenesla svojo strast in ljubezen do lončarstva ter navdušila slušatelje, da so se nekateri opogumili in poskusili glino oblikovati v lonček. Ugotovili so, da bi potrebovali še kar nekaj vaje, zato bodo nadaljevali z učenjem še v prihodnje.
S.K.
