Visoko nad Olimjem sredi obširnih gozdov je naselje Rudnica s kupčkom čednih kmečkih hišic, kjer domujejo Bahovi, Topliškovi, Žlendrovi. Objeti med gozdovi so Rudničani med vojno preživljali težke trenutke partizanskega vojskovanja, dneve strahu, zvijačnosti in odpora. V svoji sredi so prikrivali kurirsko postajo.
Dnevno so se srečevali z borci Kozjanskega odreda in predhodniki, ki so se sem od Ptujskega polja preko Boča tihotapili v enote na Dolenjsko.
Doživeli so dan, ko je izdajalec iz Zibike privedel Nemce iz Pristave, ki so obkolili Bahovo hišo in zajeli deset partizanov. Tovariš Kreč z Vinskega vrha je komaj tretji dan partizanil pa ga je na pragu podrla krogla. Pobesneli Nemci so odgnali vso živino, izropali domove in jih požgali, a ljudi odvedli v taborišča. Danes je ostal samo še spomin.
Na pogoriščih so zgradili nove, svetle domove, kjer se oglašajo radijske melodije. Rudničani so zaživeli lepše in se danes bore za boljše, donosnejše kmetovanje.
Tesno sodelujejo s kmetijsko zadrugo v Podčetrtku, s katero so podpisali tudi pogodbe za sodelovanje.
Njihova zemlja je težka, razpeta po hribovski planoti, da jo je težko temeljito razrahljati. Toda hrib je kljubovalen, noče se pokoriti kmetijskim strojem, ki z lahkoto orjejo dolinske njive. Tudi na Rudnici bi potrebovali traktorsko silo, ki bi zarezala težek plug v trdo prst.
Upravnik kmetijske zadruge v Podčetrtku, tov. Petan, si je belil glavo, kako bi zadostil kooperacijski pogodbi in pomagal rudniškim kmetom temeljito obdelati zemljo. In v drugem oktobrskem petku sta dva traktorja s polnim plinom rinila navkreber. Kobalila sta po ozki gozdni stezi. preko jarkov, dokler nista zahropla med hišicami na vrhu Rudnice. Kot bi se zagnala v juriš, sta zarezala v trdo hribovsko zemljo in premagovala pobočje.
Rudnica je doživela pomemben dan. Stroja sta zabrnela na njihovih njivah, čeprav niso mogli verjeti. Mislili so, da bodo iz roda v rod orali samo s paroma volov, počasi, mukoma, toda tehnika povsod zmaguje! Da, nekaj prazničnega je bilo v zraku, na licih Rudničanov in tudi upravniku se je samo smejalo. To niso samo besede, to je pesem sodobnega kmetovanja, to je resnica novega časa. Rudnica je zaživela v kmetijskem jurišu. Živinoreja in sadjarstvo in, seveda, gozdarstvo, to je gospodarstvo prijaznih Rudničanov, ki se nekako ponosno razgledujejo v oddaljeno dolino ob Sotli, kot bi se ji v hipu približali. In približali so se ji!
Sotelski
Celjski tednik, 6. 11. 1959
