Mladinski center Šentjur je prejšnji mesec organiziral predavanje naravovarstvenika, ekologa in aktivista Antona Komata, ki je lepo napolnilo občinsko sejno dvorano. Gre za izjemno obveščenega in načitanega neodvisnega strokovnjaka, ki se uspešno postavlja po robu različnim okoljskim manipulacijam, kakor tudi odtujeni vladajoči kasti, zato ga lahko označimo tudi kot novodobnega ljudskega tribuna.
Čeprav lahko po njegovem globalno sranje rešimo le na lokalni ravni, se je najprej lotil razlage globalnega zapleta, in sicer petih kriznih dogajanj, ki so nas oz. nas bodo prizadele v prihodnjih letih.
Ekonomija – koncept množične potrošnje je protievolucijski in vodi v prepad. Namesto nje se mora uveljaviti paradigma »od zibke do zibke«, ki temelji na lokalno dostopnih materialih in lokalnih praksah uporabe ter vzdrževanja izdelkov.
Energetika – zaradi kopnečih zalog resursov je nujen prehod na novo energetsko osnovo družbe, saj je sedanji podoben letu letala, za katerega še ni zgrajeno letališče za pristanek.
Prehrana – tudi pridelava hrane temelji na nafti, vendar je bila pred desetletji energetska bilanca pozitivna, sedaj pa za 1 kalorijo hrane porabimo kar 10-krat več. Rešitve so v lokalni in biotski pridelavi z lastnimi varietetami rastlin, ki smo jih izgubili že 85 %. Voda mora ostati skupna in javna dobrina vseh ljudi, vključno z ekoremediacijami vodotokov (najnovejši trend je betoniranje pod krinko poplavne varnosti) in najstrožjim varstvom vodnih virov, kamor gotovo ne sodi polivanje kontaminirane gnojnice.
Zdravstvo – na tem področju se porabi že 15 % narodnega dohodka. Glavni delež obolevanja prinašajo kronična degenerativna obolenja povezana s prehrano, ki je polna hormonskih motilcev. Rešitev je ponazoril z besedami: »Ko bo kmet prideloval zdravo hrano, ko bo zdravnik učil, kako preprečevati obolevanje in ko bo učitelj poučeval sonaravno kmetovanje.«
Klima – zaradi človekovih vplivov se dogajajo nihanja ekosistemov, ki so medsebojno v dinamičnem ravnovesju, kar pomeni, da vsak nerešen problem predstavlja novo pokonci postavljeno domino, ki se kaj lahko prekucne.
Uvažamo, namesto izvažamo
V našo državo uvozimo za dve milijardi evrov hrane, velik del povsem nepotrebno, saj bi jo lahko pridelovali doma, s tem pa si odžiramo več kot 100.000 delovnih mest. Samooskrba je padla na tako nizko raven, da bi ob širši krizi v regiji kot nepomembna država preprosto ostali praznih krožnikov. V zadnjem desetletju smo izgubili 15.000 kmetij, kar bi moral biti alarm prve stopnje. Po zunanjih analizah lokalna oskrba s hrano prinaša nekajkrat več dohodka kot katerakoli druga gospodarska dejavnost, mi pa se temu odrekamo.
Ceneno zastrupljanje otrok
Ne samo, da mi ne poberemo tega denarja, ampak uvažamo hrano, ki je za nameček prekontaminirana. Komat je navedel, da so v raziskavi šolske hrane v Mariboru ugotovili, da je takšne kar 58 %. Povečini je prišla iz Padske nižine, najbolj onesnaženega območja v Evropi. Sistem javnega naročanja s favoriziranjem najcenejših ponudnikov je povzročil, da zastrupljamo lastne otroke.
Od kmeta do šole je mogoče
Ravno v Mariboru so na Teznem z zaledjem vzpostavili verigo, kjer šole in vrtci sodelujejo z lokalnimi kmeti. Ti so po preračunih stopili skupaj, usposobili mlin in poskrbeli za logistiko. Zanje je samo pri kruhu ostalo trikrat več, starši pa so plačevali polovico manj! Prav tako je pomagalo tudi, ker so starši zahtevali lokalno pridelano hrano. K premiku so prispevali tudi šolski vrtovi. Smo kaj takega sposobni izpeljati v Šentjurju? Zgolj ugašanje luči enkrat na leto ni dovolj. Ekologija je odnos do narave in sočloveka.
V tujini že spreminjajo predmetnike, da se tudi predmeta kot sta fizika ali matematika poučujeta v naravi, ki je pri nas otrokom tako rekoč ukradena, saj postajajo sužnji računalnikov oz. sorodne tehnologije.
Ponekod aktivne tudi občine
V ZDA so za povečanje samooskrbe po drugi svetovni vojni uvedli program Vrtovi preživetja. V Angliji imajo program Hrana 2030, ki vključuje vse družbene sfere, eden od bistvenih ukrepov pa je zmanjšanje živinoreje, kjer je energetski deficit tridesetkraten (!). Tudi pri nas vse več občin ljudem omogoča ugodno vrtnarjenje na manjših parcelah in povpraševanje praviloma presega ponudbo.
Povezovanja s smislu organizacije različnih segmentov družbe se dogajajo tudi na nivoju skupin občin, predvsem v zahodni Sloveniji, kjer kot koordinatorji nastopajo razvojne agencije in škofjeloška kmetijska zadruga, ki je dojela resnost situacije. Pri nas smo ob tovrstnih vabilih zaenkrat še soočeni s pomilovalnimi pogledi …
Posnetek predavanja
Z obiskovalci se je pogovarjal tudi o praksah pri organizaciji skupnostnih vrtov, vlogi občin in zadrug
v: bR
