Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

12. 4.: Mar delegati res štiri leta spijo?


Na vprašanje, koliko in kako so programi dela krajevnih konferenc SZDL usklajeni s programi dela svetov in koordinacijskih odborov pri predsedstvu občinske konference SZDL Šmarje pri Jelšah, zadnji posvet s predsedniki krajevnih organizacij SZDL ni dal zadovoljivega odgovora.

Kaže, da so interesne oblike dela v okviru nalog Socialistične zveze v krajevnih skupnostih šmarske občine še vse premalo vraščena oblika v sistemu dela. Še najbolj so zaživeli sveti za kmetijstvo, kar so dokazale nedavne razprave o kooperantskih odnosih v krajevnih skupnostih občine.

Veliko bolj zgovorna je bila ocena delovanja delegatskega sistema v krajevnih skupnostih šmarske občine. Po vsem izrečenem bi se črnogledi poslušalec lahko upravičeno vprašal, kam naš delegatski sistem vodi. Nesklepčne skupščine samoupravnih interesnih skupnosti so postale že pravilo delegatske prakse, ki temelji bolj na nuji kot pa na resničnem interesu občanov v krajevnih skupnostih. Da ne bo pomote, na posvetu s predsedniki krajevnih konferenc SZDL v Šmarju ni bila izrečena nezaupnica delegatskemu sistemu, ampak posameznim činiteljem, ki krojijo samoupravno delegatsko prakso. »Činitelji« imajo lahko tudi svoje ime, najdemo pa jih na primer v strokovnih službah SIS, ki še vedno ne znajo pripravljati prebavljivih skupščinskih materialov.

»Stvari so pripravljene do take mere, da nimaš druge izbire, kot da dvigneš roko. Velikokrat sploh ne veš, za kaj si glasoval«, je na račun delegatskega odločanja v skupščinah SIS pripomnil eden od razpravljalcev.
Da se je do cilja mogoče dokopati tudi po »nezakoniti« bližnjici, da se s predlogom sklepa lahko delegat sreča prvič na zasedanju skupščine in potem v imenu svoje delegatske baze ne more odločati, so le nekatere negativne ocene delovanja delegatskega sistema iz krajevnih skupnosti občine Šmarje pri Jelšah. Ljudje so sicer vedno bili in so še za skupne akcije, ne morejo pa razumeti najrazličnejših izigravanj in zahtev tistih, ki najbolj neposredno krojijo in vplivajo na način življenja v krajih. Zaradi tega izgubljajo voljo, postali so apatični in nezaupljivi.

Primer iz Podčetrtka, ko trgovska delovna organizacija občanom nikakor ni mogla ustreči glede odpiralnega časa krajevne trgovine, je že eden zgovornih primerov.
Kako naj krajani v KS Sladka gora zberejo tisoč kilogramov bakra, ki se ga težko dobi? Kot vedo in znajo, sicer s telefonom ne bo nič, je praksa celjskega PTT.
Neuresničena naloga s posvetov o kooperantskih odnosih v kmetijstvu so še vedno neurejene zbiralnice mleka, Celjske mlekarne pa krajanom niso znale pojasniti, zakaj problem še do danes ni rešen. Ob takšnih in podobnih primerili občani res ne vidijo smisla samoupravljati na delegatski način, ki je premalo učinkovit. Napake, ki hromijo delegatski način odločanja, so torej subjektivne narave, zato bi bila kakršnakoli pieteta do teh napak le na škodo razvoju delegatskega sistema, odločanja in samoupravljanja.

Novi tednik, 12. 4. 1984