»Žabe svatbo so imele, zbrane iz sosednjih mlak, jedle, pile so in pele…«. Tako hudomušno poje pesem o žabji svatbi, ki se vsako leto ob koncu zime dogaja po vsej Sloveniji. Resnica za same žabe žal ni tako prijetna. Pa ne zaradi tega, ker si v času svatovanja kljub več mesečnemu zimskemu postu ne privoščijo obilnega obroka. Za hranjenje bo tekom leta še dovolj priložnosti, njihovi hormoni jih v tem času usmerjajo le k enemu velikemu cilju – poskrbeti za potomstvo. Čim vodne površine niso več zaledenele in nočne temperature nekaj noči več ne dobijo negativnega predznaka svet dvoživk »oživi«.
Prva skupina, ki se iz prezimovališč odpravi na tradicionalna mrestišča (vodna telesa v katera odložijo jajčeca – mrest), so rjave žabe. Na prvi pogled so vse enake, a ob bolj podrobnem pregledu lahko kmalu spoznamo, da pri nas živi več vrst. Najbolj pogosti sta sekulja (Rana temporaria) in rosnica (R. dalmatina), geografsko veliko bolj omejeni pa sta barska žaba ali plavček (R. arvalis) in laška žaba (R. latastei). Slednja poseljuje Vipavsko dolino in Goriško, plavček pa Prekmurje in jugo vzhodno Slovenijo (Krakovski gozd, Jovsi). Hkrati z njimi se na mrestišča selijo še navadne krastače (Bufo bufo) in več vrst pupkov (veliki, navadni in planinski). Vsem se enako mudi opraviti svoje poslanstvo. Ni težko razumeti zakaj. V tem času je v manjših vodnih telesih (mlake, luže) običajno dovolj vode, ki bo tekom pomladi ali najkasneje poleti verjetno presušila. Če se do izsušitve svojih vodnih jasli ne uspejo preobraziti v kopenska bitja, jim namreč grozi pogin. Poleg tega bodo paglavci v tem času relativno varnejši, saj bo na njih prežalo manj lačnih ust.
Ne samo rjavim žabam, prav vsem dvoživkam, tako pri nas kot v svetu, trda prede. Razlogov je veliko, a so tako rekoč vsi povezani s človekom. Zase rabimo čedalje več prostora in zato jim nasipujemo mlake, izsušujemo močvirja, onesnažujemo vodo, naseljujemo ribe tja, kjer jih nikoli ni bilo, gradimo svoje ceste preko njihovih (in ne uredimo ustreznih »križišč«). Tudi vse močnejše UV sevanje je za njih še usodnejše kot za nas same.
Zato ne preseneča dejstvo, da so vse rjave žabe v Sloveniji ogrožene in zato tudi uvrščene med zavarovane vrste. Za laško žabo in velikega pupka smo tudi v evropskem merilu dolžni ohranjati ugodno ohranitveno stanje znotraj omrežja območij Nature 2000.
Kaj lahko naredi posameznik? V pomladnih dnevih bomo že veliko prispevali z izogibanjem cestnih odsekov, kjer so vsako leto množični pomori. Vsaj v nočnem času, če ne gre drugače. Marsikje storijo/mo še korak dlje in s postavitvijo začasnih ograj ter ročnim prenašanjem pomagajo do trajne rešitve (fiksne ograje in podhodi), za katero je zakonsko zavezan upravljavec ceste. Tudi v Kozjanskem regijskem parku že vrsto let postavimo ograjo ob cestnem odseku pri ribniku Trebče. Dvoživke, ki ob ograji iščejo prehod, vsako juto in večer ročno prenesemo preko ceste. Skoraj vsako leto nas pri tem obiščejo šolarji bližnjih šol, vabljeni pa ste tudi odrasli. Če so Vam Trebče predaleč – preko spleta boste zlahka našli lokacije, kjer bodo veseli vsakega prostovoljca, ki bo žabje svate pomagal prenesti preko ceste. Pa še kakšnega predsodka se boste pri tem lahko znebili. Kljub svoji simpatični podobi v pravljicah, trgovinah z igračami in spominki ter še kje, večini ljudi gredo še vedno dlake pokonci že ob misli, da bi se jih dotaknili. Če že premagamo »strah« pred njimi, pa naj velja pravilo – umivanje naših rok je nujnejše preden pridemo v stik z njimi, kot po njem. O poljubih in princih pa v kakšni drugi priložnosti.
