Spominjam se še prvega obiska v Alposu. Bilo je pred petimi leti. Tedaj je ta mala bivša tovarna
poljedelskih strojev v Šentjurju začela spreminjati svojo proizvodnjo. Spričo posebnih pogojev na trgu tedanji, dejansko obrtni obrat ni imel pogojev, da bi se enakovredno meril z novimi velikimi tovarnami poljedelskih strojev in opreme, ki so zrasle širom po domovini. Odločili so se za izdelke iz aluminija – kovine, ki polagoma, a vztrajno osvaja trg.
Tedaj je kolektiv Alposa delal v nemogočih delovnih pogojih. Obrati so bili razstreseni v posameznih poslopjih po vsem Šentjurju. Domala ves dan smo porabili,da smo si ogledali vseh pet obratov. Razumljivo je, da je spričo tega bila proizvodnost dokaj nizka, stroški proizvodnje pa izrazito visoki. Razen tega jim je preglavice delal tudi nenehen prevoz polizdelkov od delavnice do delavnice.
Toda to je bila le ena plat težav in nadlog, ki so jih tedaj morali prestati. Za primer vzemimo samo oddelek, kjer se aluminijasti deli polirajo. Tedaj je bil ta odddelek v provizornih in utesnjenih prostorih. V zraku je visel črn – prašni oblak, delavci pa so bili tudi popolnoma črni. Ustrezne ventilacije tam ni bilo možno namestiti, a tudi svetlobe ni bilo dovolj. Zdelo se mi je. kot bi se znašli v rudniškem jašku.
Zares so bili to kritični časi in mnogokrat je že kazalo, da bodo zaradi neustreznih prostorov morali obrat zapreti. Podobno pa je bilo tudi v ostalih obratih – mizarstvo se je stiskalo v malih prostorih, montaža je bila na drugem koncu kraja in podobno.
POGUMNA ODLOČITEV
V taki situaciji je bil kolektiv pred odločitvijo, da gradi novo poslopje. Odločili so se zanj. Čeravno je bila to pogumna odločitev. Odločitev je bila še toliko pomembnejša, ker je kolektiv kljub tem pogojem začel zbirati sredstva za novogradnjo. Potrebni so bili novi načrti, sistematično načrtovanje novogradnje in podobno.
Kmalu so buldožerji zaorali ledino vzhodno od naselja in takoj so nastopili tudi zidarji. Kolektiv je uspel uresničiti vsaj prvi del svoje zamisli v zelo kratkem času. Na tem prostoru je kmalu zrasla prva velika hala Alposa. S tem je bilo delo v veliki meri olajšano, toda s tem tovarna še ni mogla prosto zadihati. Kajti kakor hitro so sprostili delovni postopek, so lahko znižali proizvodne stroške. Posvetili so se lahko kvalitetnim izdelkom – s tem pa so močno prodrli na trg. Tako je polagoma že tudi nova hala postala ozko grlo proizvodnje, kar pa je bilo še bolj občutljivo, ker je tu bil dejansko osrednji in najbistvenejši del proizvodnega
postopka. Proizvodnja, ki je sunkovito rasla, je namreč dobesedno zamašila vse prostore – tudi komunikacijske. Rešitev je bila v nadaljnji gradnji in realizaciji druge faze izgradnje proizvodnih prostorov. Ta del prizadevanja kolektiva je bil enako pomemben kot začetek, kajti gradili so v obdobju, ko je bilo zastran investicij najbolj težavno – toda kljub temu so uspeli in danes je v Šentjurju dograjena nova tovarna. Skladišče, pravijo, še moramo urediti pa bo tovarna funkcionalno urejena.
Današnji sprehod skozi tovarno mi je pokazal, da lahko kolektiv s prizadevanjem in s pomočjo ter razumevanjem občine veliko doseže in uresniči svoje načrte, čeravno so na videz zanj preveliki. Toda volja in odločnost, delavnost in pridnost so poroki za napredek.
To je tisto kar najbolj pade v oči v Alposu, kajti danes ni več sprehajanja skozi naselje od obrata do obrata. Ob zadnjem obisku so mi pokazali sodobno tovarno z urejenim delovnim postopkom, ki tudi v celoti ustrezajo tehničnim in sanitarnim predpisom. In tega so si proizvajalci iz Alposa tudi želeli. Napredek jim je bil ves čas vodilo.
Celjski tednik, 10. 5. 1963
