Nerazvitost je posledica dolgotrajnih družbenoekonomskih odnosov, pogojenih z zgodovinskimi razmerami – šmarska občina je bila, kar se tega tiče, v 60. letih in vsej svoji zgodovini prepuščena več ali manj sama sebi. Razvoj zadnjih deset let pa jo je silovito potegnil v svoj vrtinec, posledica tega pa je, da nikakor ne zmore naglega tempa, ki ji ga takorekoč vsiljujejo razvitejše občine. Razlog je več kot prepričljiv: nemogoče je v kratkem obdobju narediti toliko stvari, na katere v polpreteklem obdobju ni nihče mislil. Sedaj so na razpolago krediti, pomoči v tej ali oni obliki, razumevanja od zunaj je na pretek in vendarle se kdaj pa kdaj zatakne v občini sami.
V mislih imamo posojila. 20 TOZD v šmarski občini je lani od načrtovanih 396 milijonov dinarjev in z 317 tisoč dinarji zagotovljenih sredstev porabilo le 53 milijonov. Niti en sam program ni bil tako pripravljen, da bi ustrezal zahtevam bank. V tem primeru je zatajila torej občina. Pet TOZD lani ni izkoristilo niti dinarja sredstev, štiri pa zelo malo. Najbrž je marsikje prisoten strah pred precejšnjimi anuitetami, ponekod pa bržkone čakajo na razrešitev položaja – čez noč.
Novi tednik, 13. 10. 1977
