Stanislav Zupanc se je rodil leta 1942. Njegov osnovni poklic je učitelj, ob delu je še študiral in si pridobil naziv pravnika. Dvanajst let je bil vodja avtošole AMD Šlander, naslednjih dvanajst pravnik v gospodarstvu. Po upokojitvi se je aktivno vključil v Društvo upokojencev Šentjur, kjer je že drugi mandat predsednik društva. V prostem času rad bere, igra šah in potuje.
G. Zupanc, že nekaj let ste predsednik nevladne organizacije Društva upokojencev Šentjur (v nadaljevanju: DU) s tisočglavim članstvom, od lani ste tudi občinski svetnik stranke DeSUS, za katero ste odkrito agitirali že prej. Poudarjate, da niste njihov član, le simpatizer. Ali bi lahko govorili o neke vrste manipulaciji s članstvom za politične namene?
Res je, da sem v tem mandatu občinski svetnik stranke DeSUS, za katero sem kot simpatizer odkrito agitiral že v volilni kampanji za državni zbor leta 2008. Takrat sem tudi sam kandidiral za poslanca na listi DeSUS-a, katerega član pa nisem bil ravno zaradi tega, da kandidatura ne bi pomenila kakršno koli manipulacijo članstva za politične namene. Zdaj so se zadeve spremenile, namreč dodobra sem spoznal program stranke DeSUS in ga sprejel za svojega predvsem zaradi socialne naravnanosti, ne le za upokojence, ampak za vse kategorije najbolj ogroženih z dna družbene lestvice, in prej navedeno spoznanje me je osvobodilo vseh zavor glede članstva v DeSUS-u in simpatizerstvo s stranko je preraslo v odločitev, da sem postal njen član.
DeSUS, Stranka mladih Slovenije itd. so bolj kot ne unikum političnega strankarstva. So te skupine ljudi v programih strank res tako zapostavljene ali gre za bližnjico do oblasti? Lahko v prihodnje pričakujemo stranke gasilcev, planincev …?
Na prvi pogled bi lahko bile stranka upokojencev, stranka mladih in druge podobne asociacije ali »cehovske« oz. stanovske skupine res unikum političnega strankarstva. Vendar poglejmo globlje! Zakaj sta bili ustanovljeni stranka upokojencev in stranka mladih? Samo iz preproste ugotovitve, da se druge »prave« stranke v svojih programih niso dovolj zavzemale za določene skupine ljudi (upokojence, mladino …). Veliko strank se že v naslovu deklarira za socialno stranko (SDS, SD, LDS), vendar si upam trditi, da je prav DeSUS s svojim programom še najbolj socialno usmerjena stranka, ki se ne zavzema samo za upokojence, ampak tudi za delavce, mladino, invalide in za vse tiste, ki pravzaprav v teh težkih časih živijo najslabše. Tem je potrebno omogočiti boljše in človeku dostojno življenje, pa čeprav na račun tajkunov in drugih bogatinov.
Na zadnjih volitvah so neodvisna gibanja požela zavidljive rezultate. Kakšen je vaš pogled na takšno nestrankarstvo? Je to le kratkotrajen »nateg« volivcev, ki so razočarani nad večino strank v parlamentu? Če so ljudje siti strank, kako bi bilo po vaše najbolje organizirati politični prostor?
Da, na zadnjih lokalnih volitvah so neodvisna gibanja požela zavidljive rezultate. Takšna odločitev volivcev je prav gotovo znak, da so razočarani nad večino strank v parlamentu. Vendar ne toliko nad strankarskimi programi, bolj nad njihovimi kandidati in njihovimi obljubami, ki po volitvah večinoma zvodenijo ali nanje povsem pozabijo. Res pa je še nekaj: programi političnih strank so si po večini med seboj zelo podobni, saj je vsem cilj nagovarjati čim širši krog volivcev. Glede na vsebino programov se volivci glede na preobilen konglomerat političnih strank tudi težko odločijo za tistega »pravega«. Toliko težje, ker po našem proporcionalnem volilnem sistemu ni dovolj možnosti (razen preferenčnega glasu) za izvolitev kandidata, ki bi si to po presoji volivcev zaslužil. Političnih strank je očitno preveč, kot vsega, kjer se zapravlja davkoplačevalski denar: občin, bodočih pokrajin, vladnih agencij itd.
Najbrž je tudi res, da so ljudje siti strank, zato tudi tako majhne volilne udeležbe. Po mojem bi bilo bolje, da bi naš politični prostor bil omejen z zelo nizkim (mogoče celo samo z dvema) številom strank, saj bi potem volivci res imeli odločujoč vpliv na sestavo vlade, ne pa da se ustvarjajo koalicije, celo ne po volji ljudstva, ampak take, kjer prevladujejo strankarski in celo osebni interesi.
Pred drugim krogom lanskih županskih volitev je DeSUS podprl kandidata Tisla, sedaj pa ste aktivni del podpornikov župana Diacija. Je to pragmatičnost politikov?
Pred drugim krogom lanskih županskih volitev je DeSUS formalno res podprl kandidata mag. Tisla. Sam se podpori nisem pridružil, čeprav ne iz osebnih razlogov v odnosu do prejšnjega župana. Sem pač ocenil, da si Šentjur zasluži profesionalnega župana in da tri funkcije prejšnjega župana (župan, poslanec, zdravnik) ne morejo parirati potrebam vodenja in delovanja tako velike občine, kot je šentjurska. In vesel sem, da smo sedaj stranka DeSUS in njeni vsi trije svetniki aktivni del podpornikov župana Diacija. To je sicer tudi pragmatično, vendar pragmatičnost v tej situaciji v dobrobit šentjurski občini, občankam in občanom.
Naštejte tri stvari, ki so vam pri županovanju Marka Diacija všeč in tri stvari, ki bi jih bilo treba izboljšati.
Naš župan Marko Diaci je prav gotovo eden izmed najbolj obremenjenih Šentjurčanov. V nezavidljivem času svojega županovanja je postavljen pred dejstvo, da mora reševati probleme v zvezi z zapuščino, kakršno je pač sprejel. Recesija se pravzaprav še poglablja in problemi finančnega in socialnega značaja še huje pritiskajo na občino in naše občane (padec rasti proizvodnje, nezavidljiv položaj v Alposu …). V takšni situaciji mu tudi vse njegove dobre kvalitete ne pomagajo veliko. Čeprav ga ocenjujem za zelo delavnega, prizadevnega, odkritega in discipliniranega župana, se bojim, da kljub strokovnosti ne bo mogel po izteku mandata zaradi objektivnih okoliščin občankam in občanom uresničiti vseh obljub iz svojega volilnega programa. Upam pa, da za prej naštete pozitivne županove lastnosti ne bo potrebno na koncu mandata okarakterizirati z negativnim predznakom. Zaenkrat še nimam izdelane osebne ocene o morebitnih stvareh, ki bi jih moral župan pri sebi izboljšati.
Se pri nas dovolj pozornosti usmerja v generacijo tretjega življenjska obdobja? Je za upokojence oz. starostnike ustrezno poskrbljeno vsaj v središču Šentjurja? Imamo dovolj sprehajalnih poti, klopi, aktivnosti?
V Sloveniji se kar precej pozornosti usmerja v generacijo tretjega življenjskega obdobja. Seveda pa ni nikoli dovolj dobro in je vedno mogoče poskrbeti za še boljše vključevanje starejših ljudi v razne oblike dejavnosti, s čimer se lahko zmanjša osamljenost in s tem različne depresije v starosti, poveča se občutek pripadnosti in vpetosti v družbeno okolje, ki zagotavlja čim bolj enakopraven položaj v družbi, večajo se neformalna socialna omrežja in s tem viri moči starejših, zmanjša se možnost socialne izključenosti, s čimer se veča socialna varnost starejših, veča se fizična in psihična zmogljivost starejših in s tem izboljšuje kakovost starosti. Seveda vse to velja tudi za generacijo tretjega življenjskega obdobja v Šentjurju, kjer pa bi vsaj v središču Šentjurja potrebovali več sprehajalnih poti, kotičkov in klopi (klopi so v letošnjem letu že nameščene ob sprehajalni poti ob Pešnici) za oddih predvsem za tiste, ki so že ocenili, da si kakšnih drugih aktivnosti zaradi oslabelosti ne zmorejo več privoščiti.
Kakšna je po vašem prihodnost pokojninskega sistema? Kje so slabosti? Kakšne ukrepe predlagate?
Prihodnost pokojninskega sistema prav gotovo izhaja iz ocene, da se prebivalstvo v svetu in v Sloveniji intenzivno stara. Zato trendi podaljševanja življenjske dobe in nižje rodnosti napovedujejo večje demografske spremembe tudi v Sloveniji. Tem spremembam se moramo čim prej prilagoditi. Slabo bi bilo, če bi dovolili razpad medgeneracijske povezanosti in solidarnosti. Če so pokojnine pretežni vir preživetja starejše populacije in pomenijo njihovo socialno varnost, je potrebno poudariti, da pokojnina ni socialna pravica, ampak osebna, ustavna in ekonomska pravica iz minulega dela. Je torej zaslužena na osnovi vplačanih prispevkov in vse težnje po redukciji teh prejemkov je potrebno že v kali zatreti.
Za izboljšanje razmer bi mogoče bile dobre naslednje alternative: ustanovitev urada za starejše, ki bi spremljal položaj starejših ter uresničeval njihove z ustavo, zakoni in mednarodnimi konvencijami zajamčenih pravic, delovanje zagovornika starejših za zastopanje interesov starejših, ki iščejo pomoč pri Centrih za socialno delo, sodiščih, policiji in drugih javnih ustanovah, organizacija medgeneracijskih centrov v krajevnih središčih s ciljem medgeneracijskega druženja, spoznavanja, sodelovanja, učenja … Dobra alternativa bi bila tudi poskrbeti za aktivno staranje s ciljem udeležbe upokojencev na trgu dela izobraževalnega, duhovnega, športnega in družbenega področja po upokojitvi.
Ali ste zadovoljni z ureditvijo varovanja starostnikov v domovih starejših? Ali potrebujemo takšen dom na Planini?
Kolikor poznam razmere, ocenjujem, da je varovanje starostnikov v domovih starejših dobro. Vsaj za tiste, ki si takšno bivanje lahko privoščijo. Večji problem je za tiste starostnike, ki si tega »luksuza« finančno ne morejo privoščiti, bi ga pa potrebovali. Zanje je problem večji, kot si mislimo. Nekoč so bile družine sestavljene iz več generacij, pogosto treh ali celo štirih generacij. Danes pa je vse več enogeneracijskih družin. Posledica tega je, da so starejši, ne samo sami in osamljeni, ampak tudi ogroženi v zagotavljanju svojih osnovnih življenjskih potreb. Da bi vsem takim lahko omogočili bivanje v domovih starejših, bi jih morali zgraditi še veliko, če bi le vedeli, kako financirati izgradnjo domov in bivanje v njih.
Ocenjujem, da je dom starejših potreben tudi na Planini (in še marsikje drugje). Problem je samo v denarju, kako ga zgraditi in kako plačevati bivanje v njem pri tako mizernih pokojninah, kot jo ima (če jo ima?) večina naših upokojencev.
Je vodenje DU s tolikšnim številom članom sploh še mogoče volontersko? Koliko sredstev porabite za lastno delovanje? Naše društvo šteje preko 1.100 članov. Temu primerno je tudi veliko dejavnosti. Skozi vse leto izvajamo preko 30 programov. Delo se opravlja večinoma volontersko. Veseli smo, če lahko volonterjem delno pokrijemo vsaj materialne stroške v zvezi z delom v društvu. Redno mesečno nagrado (150 €) prejema le tajnica društva, predsednik in blagajnik pa po sklepu upravnega odbora enkratno nagrado ob zaključku leta (500 €). Za lastno delovanje društva porabimo letno nekaj več kot 12.000 €, torej približno 1.000 € mesečno, za kar porabimo skoraj vso članarino naših članov in dotacije občine.
So sredstva za upokojence iz občinskega proračuna pravično odmerjena? Kaj bi naredili, če bi imeli večji proračun? Z razliko izpred nekaj let so sredstva za upokojence iz občinskega proračuna dokaj pravično odmerjena po vnaprej določenih kriterijih. Odločujoč kriterij je število članstva. Večji poudarek pa bi po mojem bilo potrebno dati tudi številu, zahtevnosti in kvaliteti izvajanih programov dela.
Na vprašanje, kaj bi naredili, če bi imeli večji proračun, se mi ne zdi vredno odgovarjati, ker temelji na hipotetični predpostavki. Le kdo pričakuje v času recesije, padanju gospodarske rasti, povečevanju brezposelnosti in drugih negativnih pokazateljih naše »blaginje« več denarja iz proračuna? Jaz že ne, ker sem realen, saj se proračun na strani prihodkov zagotovo ne bo realiziral niti v višini planiranih, kaj šele povečanih sredstev.
Kakšno je sodelovanje med DU in drugimi upokojenskimi društvi v občini in regiji?
Sodelovanja med Društvom upokojencev Šentjur in drugimi upokojenskimi društvi v občini so na neformalni ravni dobra. Formalne povezave med nami pa ni, saj so vsa druga društva upokojencev šentjurske in dobjanske občine formalno združena v Zvezo društev upokojencev »Kozjansko« s sedežem v Šmarju pri Jelšah.
Glede na dejstvo, da so iz matičnega Društva upokojencev Šentjur na območju Upravne enote Šentjur nastala še samostojna društva upokojencev Blagovna, Dobje, Dramlje, Grobelno, Planina pri Sevnici in Slivnica je naše društvo vsem tem posredovalo pobudo za koordinacijo društev upokojencev na območju Upravne enote Šentjur (Občini Dobje in Šentjur) s ciljem izvajanja skupno dogovorjenih programov glede na vsebinsko in teritorialno povezanost. Pobuda ni bila realizirana. Ko bodo tudi sosednja društva spoznala prednosti takšnega povezovanja za bolj smotrno in učinkovito delovanje, sem prepričan, da bodo tedaj podprli pobudo za vsebinsko in teritorialno povezavo v koordinaciji društev upokojencev šentjurske in dobjanske občine. Smo pa eno izmed aktivnejših društev v Pokrajinski zvezi društev upokojencev Celje (PZDU) in v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS).
Šentjurske novice za vsakega Šentjurčana! Pridružite se nam na Facebooku (KLIK!)
