Pet nogometnih klubov, šest izpadov v nižji rang tekmovanja in nobenega napredovanja v ligo višje, je nogometna bilanca zadnjih treh let članskih ekip na območju Kozjanskega in Obsotelja. Preden se prepustimo objokovanju črne usode našega nogometa, češ, da ga tovrstni scenariji potiskajo korak nazaj, je vendarle na mestu vprašanje, kaj v tem športu sploh počnemo, hočemo doseči in posledično, ali pot, po kateri stopamo, sploh vodi do športno-družbeno relevantnih ciljev.
Kateri cilji s šestimi izpadi niso bili doseženi? Je pomemben cilj obstanek ali napredovanje na višjo raven tekmovanja per se? Je to tretje, peto, osmo mesto v katerikoli že »Ž« ligi? Kaj smo s takšnimi cilji pravzaprav dosegli, kako smo z njimi bistveno prispevali k namenu delovanja in poslanstvu kluba?
Morda odgovor najdemo v za mnoge nepredstavljivi zavrnitvi NK Aluminij po nastopu v 1. slovenski nogometni ligi, kljub osvojeni drugoligaški kroni. Svoje (ne)napredovanje so utemeljili z besedami, da bi: »to lahko ogrozilo osnovno dejavnost kluba in njegov obstoj.« Našim kibicem, pa tudi mnogim klubskim funkcionarjem, zagotovo še sedaj ni jasno, o kakšnem poslanstvu je tu govora. Ali ni to vendarle v čim višji uvrstitvi članske ekipe v kateremkoli tekmovanju že?
Prav primera Interblocka in Aluminija dokazujeta, da je tovrstno miselnost v primerljivih športnih sredinah že zdavnaj povozil čas. In prav v kontekstu časa osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja ostajajo ujetniki tudi naši nogometni klubi, kar je razlog vseh njihovih problemov in težav, tudi katastrofalne statistične bilance iz uvoda.
Družbeni model se je zadnjih dvajsetih letih spremenil, kot že dolgo ne. Sodobna družba prinaša nove izzive in tudi nove priložnosti, seveda tistim, ki so spremembe sposobni doumeti, razumeti in jih obrniti v svoj prid. Neslutene priložnosti za družbeno uveljavitev je ponudila tudi športnim, predvsem pa nogometnim kolektivom. Ti so, če so zmogli razumeti svojo novo vlogo, lahko postali soustvarjalci družbenih vrednot, ponudniki zdravega, sproščenega pristopa, načina življenja. S tem je njihov pomen in doprinos k tej družbi rasel, postal relevanten, priznan, cenjen.
Ali slednje uspeva tudi kateremu od naših nogometnih klubov? Poglejmo.
Koliko naših klubov, njihovih predsednikov, funkcionarjev, trenerjev, nogometašev in drugih članov nogometne družine uživa družbeni ugled zaradi njihovega dela v nogometu? Koliko ljudi – delavcev, čistilk, prodajalcev, avtomehanikov, uradnikov, učiteljev, podjetnikov, odvetnikov, zdravnikov, doktorjev znanosti, se ponosno poistoveti z znamko svojega kluba? Koliko jih hodi na tribune vzpodbujati in navijati za svojo ekipo? Koliko jih upa priznati, da so ponosni člani in simpatizerji NK Moj domači kraj? Kolikim pisalno mizo krasi zastavica domačega kluba?
Mnogi športni funckonarji, trenerji, novinarji in nogometaši mislijo, da bi jim tovrsten status moral pripadati »po defaultu« Pač zato, ker vsako soboto bolj ali manj uspešno brcajo žogo oziroma nekomu omogočajo, da to počne, pa četudi za denar. Celo več, tovrsten status, skupaj s finančnimi priboljški, malodane zahtevajo od okolja, v katerem delujejo, obenem pa se pritožujejo in zmrdujejo, ker jim tovrsten odnos s strani družbe ni dan, poklonjen.
Vsi ti ljudje pozabljajo, da so časi, ko so bili takšni in drugačni statusi, privilegiji in položaji podarjeni, zdavnaj mimo. Danes si je imidž, spoštovanje, status in ugled potrebno prislužiti, prigarati s trdim delom in jasno vizijo.
Vendar kje so vsi ti delavci, čistilke, prodajalci, avtomehaniki, uradniki, učitelji, podjetniki, zdravniki, doktorji znanosti, da jim naši športni funkcionarji vendarle dokažejo, da si s svojim delom in trudom družbeno ugleden status tudi zaslužijo? Kakšen novinar jim za neprisotnost na članskih tekmah domačega nogometnega kluba tu in tam spiše celo javno obtožnico.
Pa vendarle se naši športni delavci ne zavedajo, da so vsi našteti vsak dan zraven. Da gledajo, poslušajo, opazujejo, ocenjujejo. So starši otrok, ki jih klubu zaupajo po deset in več ur tedensko. So naključni sprehajalci, ki se čudijo bogatemu sočnemu izrazoslovju tistih, ki naj bi bili vzorniki njihovi mladini. So ljubitelji športa, ki iz težko spregledljivih razlogov s svojo družino enkrat in nikoli več zaidejo na tribune domačega nogometnega kluba. In navsezadnje, so otroci sami, s svojimi hibami in talenti, ne nujno nogometnimi, morda pa intelektualnimi, podjetniškimi, rokodelskimi … in ti bodo svojemu klubu nekoč z obrestmi povrnili tisto, kar jim bo dal dobrega in tudi slabega.
Nekateri od njih bodo seveda postali tudi nogometaši. A za ta naziv ne bo dovolj nastopanje v tekmovanjih dometa domačih klubov. Treba bo poseči v prvo ligo in še višje, na mednarodni nivo. Ti bodo domačemu klubu povrnili največ, saj so njihov najpomembnejši, ultimativni cilj. Oziroma bi vsaj morali biti.
Korak nazaj iz uvodnega odstavka je morda priložnost za prestop na pot, ki vodi k drugačnim ciljem. Ti so, če hočejo biti družbeno relevantni, lahko zgolj pri delu z mladimi v vrednotah športnega načina življenja. V doseganju vrhunskosti preko navajanja na trdo delo, odgovornost, disciplino, pripadnost, spoštljiv odnos do ljudi okrog sebe, športno obnašanje, fair play in borbo v športnem duhu. Vse drugo, vključno s tekmovalnimi dosežki, je zgolj posledica tega in pride samo od sebe. A proces zahteva delo, čas, potrpežljivost, predvsem pa razumevanje, dojemanje pomena športa nasploh. Oziroma razumevanje pomena »osnovne dejavnosti kluba«, kot bi dejali v NK Aluminij.
Spoštovani, kakšni so torej rezultati vašega dela in vizije?!
Rok Čakš
