25. junija pred točno dvema desetletjema smo Slovenke in Slovenci doživeli najpomembnejši dan za našo prihodnost. Razglašena je bila samostojna Slovenija s podpisom Deklaracije o neodvisnosti in Temeljno ustavno listino. Dan zatem je bila na Trgu republike, takratnem Trgu revolucije, visoko v zrak simbolično dvignjena naša slovenska zastava. Takratni predsednik republike Milan Kučan je 26. 6. 1991 ob koncu svojega govora izrekel nekaj stavkov, ki so za vedno povezani z našo osamosvojitvijo in ostali v naših srcih: „Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.”
In držalo je, jutri je res bil nov dan, zaznamovan z ropotanjem tankov, Galebov in MIG-ov na nebu ter s streli dovčerajšnjih bratov, ki so se čez noč prelevili v sovražnike in okupatorje. Izkupiček desetdnevne morije je bil 18 mrtvih in 182 ranjenih na slovenski strani ter 44 mrtvih in 144 ranjenih na strani vojske JLA. Nepotrebne smrti, na obeh straneh prelita kri in rojstvo naše domovine, čiste, neomadeževane kot novorojenček.
Slovenci smo končno dobili državo, s katero lahko po mili volji počnemo, kar hočemo. Po dvajsetih letih so rezultati vidni. Razklana politika se ukvarja z razčiščevanjem daljne preteklosti. Ljudje smo razdeljeni na rdeče in črne. Ogromno jih ne vidi luči na koncu predora. Marsikdo prisega, da nam je bilo v Jugoslaviji boljše. Res je, da na policah nismo imeli deset vrst jogurtov, tudi za pomaranče smo morali čakati v kolonah, stoenke smo tankali na bone in se vozili na parno ali neparno zadnjo številko na registrski tablici. Vsi, ki so hoteli delati, so imeli službo. Navaden nekvalificiran delavec si je lahko s poštenim delom in plačo zagotovil svojo lastno hiško in ob tretji uri, ko je končal s šihtom je imel še dovolj moči, da je zoral njivo in posadil krompir. Življenjski standard ni bil visok, vsi pa smo bili srednji sloj prebivalstva. Danes, po dvajsetih letih, je naša država takšna, kot jo poznamo iz medijev: korupcija, nezaposlenost, vedno višje zahteve. Le nekaj čez 500.000 ljudi v gospodarstvu ustvarja denar, ki ga troši ostalih 1,5 milijona Slovenk in Slovencev. Iz nič so vzklili sposobni ljudje, ki so v veliko lastno korist poslali ogromna podjetja v stečaj, delavce na cesto. S kupovanjem delnic in prevzemi podjetij so slovensko gospodarstvo spravili na kolena. Da si ne bo kdo delal utvar, za vsem tem stojijo najvišji predstavniki politike, ki si ravno tako v svoje žepe bašejo gore denarja. Žal pa so naši organi pregona slučajno našli le Prijatelja, pa še tega z rokami v vreči denarja. Tajkunske zgodbe tudi zaradi čete najboljših in najdražjih advokatov ne bodo nikoli dobile svojega epiloga, obtoženi pa se mirno sprehajajo po Sloveniji. V prejšnjem sistemu bi ti ljudje izginili ali bili deportirani na Goli otok ali pa bi njihova telesa obtežili s kroglo ali dvema.
Da ne govorimo o svetli prihodnosti, pove dejstvo, da bomo kljub padlim vladnim reformam in padli vladi slej ko prej primorani delati do 67 leta in celo več. Pokojnin tako ali tako ne bomo dobili, da si kdo tega ne bo domišljal. Pa se lahko državljani odločamo med na eni strani nesposobnimi ter na drugi pokvarjenimi. Vsak pa dela izključno za svojo lastno korist. Je naša država, ki je komaj dočakala polnoletnost, res zavožena? Slej ko prej se bomo morali odločiti, ali bomo socialna država ali kapitalistična. Oboje, kar smo danes, ne gre z roko v roki. Socializem, kot smo ga imeli v Jugoslaviji, smo zviška zavrnili, a obdržali vse bonitete. Razlika med bogatimi in revnimi se veča, srednji sloj izginja. Kapitalizem ni sentimentalen. Je grob, robusten in te ne vpraša po zdravju. Vseeno mu je, če se zavlečeš pod most in tam od lakote umreš. V kapitalizmu pozabi na otroške dodatke, pa zastonj šolstvo, pa socialno podporo, znižano plačilo vrtca in druge bonitete, ki jih samoumevno koristimo. V bistvu nam gre še precej dobro, pa se tega premalo zavedamo.
Jure Godler / Šentjurske novice
*Na sliki je uradni znak 20-letnice samostojnosti
