Tradicionalna spominska prireditev ob obletnici tragičnega 18. marca 1945 je eden izmed redkih šentjurskih dogodkov iz čas NOB, ki še spodobno živi. Tudi letos se je na ta dan na jasi pred spomenikom Cvetke Jerin in Dušana Laha okrog 200 zbralo obiskovalcev, med njimi tudi kar veliko starejših članov združenj borcev (ZB) iz sosednjih občin, Brežic in Laškega.
Tudi letos je bila scenografija tradicionalna: prapori ZB, letos jih je bilo še 9, rutinski nagovor organizatorja, predsednika ZB, slavnostni govor župana, recital učencev OŠ F. Malgaja (oziroma bolj kot ne »idejno« sporočilo njenega učiteljstva, letos Kornelije Smrečnik in Jožice Kranjčan), pevski nastop Rifniškega okteta in seveda partizanski golaž v koči na Resevni. Novost so letos bili pravzaprav le gardisti Slovenske vojske, ki so pokazali svoje elegantne uniforme. Na nek način pa so le bili tujek na prireditvi, saj je le-ta v prvi vrsti protivojna manifestacija.
Govorno poudarki niso prinesli nič pomembnega. Tako novi predsednik šentjurske ZB Bogomir Ulbing, ki je na sceni zamenjal nezamenljivega pokojnega Antona Rijavca, kot novi župan Diaci (menda oba že rojena po vojni) sta se omejila na že neštetokrat preigrano in pretežno romantizirano zgodbo resevniškega dogodka. Diaci si je pomagal tudi z verzom iz znane pesmice Grob pod Resevno in črtico Acija Svetine o pričevanju Marije Lindič, vpletel je osamosvajanje Slovenije in zgodbo o trgovini z orožjem ter zaključil s pomenljivim poslanstvom spominskega zbiranja na Resevni, »da se bomo znali izogniti napakam.« Pač nekaj v tem smislu, kar pa si je lahko vsak po mili volji prilagajal svoji duši.
Recital učencev je bil ganljiva kombinacija literarizirane izpovedi 4-letne deklice, ki ji je vojna vzela vse, starše in otroštvo, ter priložnostnih recitacij znanih pesmi naših znanih pesnikov. Čeprav odlično izvedeno, se vendarle zdi, da gre za eno od večnostnih variacij že večkrat slišanega, brez novejših poudarkov. Poezija pač. O nastopu Rifniškega okteta bolje, da nič ne zapišem, da se jim ne bi zameril.
V bistvu je bilo vse tako kot je prav, toda vseeno se zdi, da bo počasi le treba razmisliti, da Resevna potrebuje nekaj več kakovosti in modernejši prireditveni pristop. Če ne že sedaj, ko je še vedno predvsem zbirališče še zadnjih zaslužnih predstavnikov partizanske generacije, pa morda čez par let, ko ji bo treba nadeti bolj civilno-zabavno kuliso, če jo bomo hoteli obdržati v njeni nekdanji kondiciji.
FK / Šentjurske novice, 30. 3. 2011
Govor župana na Resevni – Občina Šentjur, 4. 4. 2011
