V našem podeželskem prostoru bo v prihodnosti turizem gotovo ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti. Poleg stavb, ki dajejo prepoznaven pečat vaškim jedrom, je pomembna kulturna, zgodovinska in etnografska dediščina, ki jo je potrebno vključevati v kulturne, družabne in rekreativne prireditve, ki služijo potrebam domačega prebivalstva, istočasno pa turisti doživljajo zgodovino in aktualen podeželski »kozjanski štih«.
Sodobni turisti želijo prebivati udobno in doživeti originalen življenjski utripa okolja, kjer prebivajo. Šentjursko podeželje razpolaga z bogato aktivnostjo in ponudbo na tem področju. Številne tradicije so še vedno ohranjene zaradi interesov samega prebivalstva, še mnogo stvari pa je mogoče oživiti in vključiti v turistično ponudbo.
Program razvoja podeželja Republike Slovenije 2007-2013 dodeljuje nepovratna sredstva, na katera mora računati oziroma jih pridobiti tudi naša občina, saj imamo kar nekaj vaških jeder, ki so perspektivna za razvoj turizma, saj ohranjajo nekdanje vaško vzdušje oziroma ohranjajo vaško podobo, v katero se vključujejo tudi sodobnejše življenjske navade krajanov.
V letu 2001 je Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani objavila »celostno varstvo stavbnih in naselbinskih vrednost v prostorskem razvoju« – strokovne podlage za prostorski plan Slovenije. Področje varstva obsega aktivno prenovo degradiranih delov stavbne in naselbinske dediščine, ki so pomembni tudi kot investicijski cilj za visoko kvalitetno bivalno okolje in za posebne dejavnosti turizma, rekreacije ipd. Avtorji študije dr. Živa Deu, prof. Roy E. Graham, dr. Ljubo Lah, dr. Darko Likar, dr. Jože Marinko in prof. Lenka Molek so poleg 700 naselij s področja Slovenije, ki so zajeta v priporočeno prenovo kot eno od izhodiščnih sestavin prostorskega urejanja, omenili tudi: Gorico pri Slivnici, Kalobje, Planino, Loko pri Žusmu in Šentjur (jedro).
Kdo svinja vaško jedro Glince?
V zadnjih letih so bili v Gorici pri Slivnici narejeni pomembni koraki pri komunalni in prometni infrastrukturi. Tako je v kraju že urejeno primarno kanalizacijsko omrežje in cestna infrastruktura, ki sta odločilnega pomena, saj sta dostopnost turističnega območja in kvaliteta nastanitvenih zmogljivosti vse pomembnejša elementa turistične ponudbe. Prenova vaškega jedra je tako postala prednostna razvojna strategija kraja. V preteklosti se je vsaka želja po posodobitvi krajevnega jedra v Glinci, kot ga domačini imenujejo, sprevrglo v iskanje soglasij z lastniki, ki pa so se praviloma izključevala. Na vsakem koraku se čuti, da je krajevno jedro prepuščeno samemu sebi in da bi težko prepoznali kakršne koli aktivnosti v njegovem razvoju.
Danes smo si lahko edini le, da sta dve Grassellijevi stavbi in občinska Aureja, ki obvladujejo jedro, degradirane in da ne izkoriščajo svojega kulturnega in urbanega potenciala. Stavbe, ki so bile pred nekaj desetletji pravi ponos kraja, so sedaj zaprte in zapuščene ter nezadržno propadajo na očeh številnih krajanov. Kot vsak človek ima vsaka hiša svojo zgodbo, njihova vrednost bo ohranjena le, če ohranimo original. Če je objekt star, naj tako tudi izgleda. Vsekakor mora imeti morebitna prenova prednost pred novogradnjami, saj se tako ponovno uporabi že poseljen prostor, že zgrajena infrastruktura in stavba. Prenova Grassellijeve stavbe, kjer se v delu pritličja nahaja trgovina Kea, bi v svojem programu morala ohraniti in obnoviti vse stare elemente. Vsekakor gre za objekt, ki je vizualno in funkcionalno zelo pomemben identifikacijski znak kraja. V stavbo je potrebno vrniti stanovalce, katerih nastanitev ne bo začasnega značaja, v pritličju ponovno oživiti miren gostinski lokal, katerega zaščitni znak je bil znan kostanjev vrt, v notranjosti stavbe obnoviti malo poznani atrij z lesenim gankom, ki bi lahko postal zanimiv prireditveni prostor …
O drugi Grassellijevi stavbi so si mnenja deljena, ali jo obnoviti ali porušiti. Že nekaj časa je glavni sovražnik njene trdnosti čas. Zaradi izpiranja in zmrzali je stavba zrela za rušenje. S tem bi se odprle nove možnosti, recimo za gradnjo vaškega trga, ki bi bil vsebinsko skladen z lokalnim okoljem in bi predstavljal velik dodatek k turistični ponudbi kraja. Seveda pa tukaj ne moremo mimo dejstva, da lastnik teh dveh stavb, ki so mu bile vrnjene z denacionalizacijo, živi v tujini in prav gotovo ni trd samo zidak objekta, ki ga je treba prenoviti. Pogosto je trša volja lastnikov stavb, saj imajo svojo vizijo uporabe in videza hiše oziroma neuporabe ter zanemarjanja stavbe.
Tretja boleča točka kraja je bivša poslovna stavba Aureja, ki je sedaj v lasti Občine Šentjur. Nekoč prepoznaven objekt, kjer je deset zaposlenih izdelovalo pokale, že nekaj let sameva. Pot od blišča do propada zna biti kratka, objekt se stara in kljub temu, da je bila stavba pred dvajsetimi leti obnovljena, jo Občina kot lastnik ne vzdržuje oziroma bi jo najraje kar pozabila. Stavba je gotovo potencial, ki čaka na lastnika, ki jo bo znal izkoristiti. Težko si predstavljamo, da bi lahko urejeno vaško jedro privabljalo turiste že zgolj zaradi treh stavb. Kraju v prvi vrsti manjka neka oporna in hkrati startna točka, na kateri bi lahko začeli z resnejšim in uspešnejšim prizadevanjem v turizmu. Ta startna točka se nahaja le nekaj metrov stran, to je namreč jezero. Poleg urejenega krajevnega jedra si napredka in trajnostnega razvoja Gorice pri Slivnici ne moremo predstavljati brez Slivniškega jezera. Čeprav ima jezero zelo velik potencial: dobro geografsko lego, bližino mesta, lepoto narave in plovnost, vse na njem in ob njem v zadnjih desetletjih bolj ali manj životari ali celo propada. Simbol tega dogajanja je vsem dobro znana slivniška posebnost – težave z lastniki. Zatorej lahko tudi tukaj ponovimo: »Kdo svinja Slivniško jezero?« Smo pred izzivi, ko bo potrebno zamenjati koncepte, ki z napačnimi cilji in zgrešenimi predpostavkami škodijo potencialu šentjurskega turizma, kaj šele, da bi le-tega skušali pripeljati na višjo raven.
Dr. Živa Deu, ena izmed največjih poznavalk podeželske arhitekturne dediščine v Sloveniji, je v svoji knjigi Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju zapisala: »V sodobnih usmeritvah trajnostnega urejanja prostora in naselij je poleg varstva, oživljanja in prenavljanja posebej vredne in zavarovane stavbne dediščine poudarjen tudi poseben odnos do vseh podedovanih identitetno grajenih struktur, ki so pomembne kot sestavni deli naselij ali sooblikujejo podobo kulturnih krajin. Razvojna prenova te dediščine ima gospodarsko in ekološko prednost pred graditvijo novega; je bolj smotrna v porabi prostora, sredstev in energije ter zato tudi manj obremenjuje okolje. Celovito varstvo stavbne dediščine je izhodiščna prvina ustvarjanja boljše kakovosti življenja.
Ludvik Žafran / Šentjurske novice, 22. 2. 2011
*Na zgornjih fotografijah stavbi nekdanje Auree in glavna Grassellijeva stavba; foto: bR. Na spodnji fotografiji pogled na “Glinco” leta 1969.
