Kdo naj bi jo varoval? Nesporno predvsem mi sami, formalno pa naša občinska oblast in pa seveda Zavod za varstvo naravne dediščine Celje (ZVN) in še vrsta drugih državnih inštitucij. Na predavanju vodje ZVN Mojce Tomažič v Knjižnici na predvečere Ta veselega dneva kulture sem dobil vtis, da je le-teh toliko, da ni nič čudnega, da je naravna dediščina lahek plen cele vrste pragmatičnih interesov.
Direktorica Knjižnice Osetova je v uvodu z močnimi izrazi napadla »neizmerni človekov pohlep«, med prvimi tudi intenzivno kmetijstvo, kar je seveda vse res, toda … Ta toda pa odpira celo vrsto žal več ali manj nerešljivih problemov. Spremljajoča simpatična fotografska razstava Šentjurčana Gregorja Kalana Mavrična doživetja travnikov je kar nazorno opredelila ta toda. Kalan, ki je tudi uslužbenec ZVN, nas je upravičeno navduševal nad mavričnostjo danes še redkih ekstenzivnih travnikov, toda to navdušenje kaj hitro skopni ob dejstvu, da bi ob mavričnih travnikih ljudje umirali od lakote. Težke milijarde ljudi, ki obremenjujejo planet Zemlja, žal zahtevajo drugačno varstvo naravne dediščine. Tako Kalanova razstava kot predavanje Tomažičeve na temo Varstvo narave v občini Šentjur (mimogrede, predavanje je bilo glede na naslov vsebinsko zelo skromno) sta pustila vtis, da so na ZVN bolj občutljive umetniške dušice kot trdi borci za pravice narave. Med 68 varovanimi naravnimi vrednotami je pri nas 26 dreves (nisem prepričan, da na ZVN sploh vejo, koliko od zavarovanih dreves je sploh še živih), 10 jam, 12 hidroloških habitatov, 5 botaničnih vrst, 9 drevoredov …, navadna jarica, velikonočnica, Ponkovški kras, Bohor, Voglajna z zlato nežico in »svojo« školjko … Je že prav da ZVN bdi nad njimi, toda je vprašanje, koliko moči in volje ima, da jih res obrani in ohrani. ZVN daje le strokovna mnenja, Tomažičeva je rekla, da niti soglasja ne, odločajo pa drugi, občinske oblasti, MOP, ARSO … Pri vsem tem pa varstvo okolja sploh ni predmet dejavnosti ZVN. ZVN je tako na primer še naprej navdušen nad Ponkovškim potokom (ki ga slučajno poznam), toda jih očitno formalno sploh ne vznemirja, da je danes mrtev, takrat ko so ga vnesli v katalog naravne dediščine, pa je v njem mrgolelo rakov.
Po predavanju se je nekaj malega polemike razvilo le ob znanem problemu asfaltne baze (AB) v Planinski vasi. ZVN je bil pred leti tisti, ki je zaradi možnih vplivov na Glijo jamo ustavil legalizacijo asfaltne baze, sedaj pa se je pokazalo, da teh vplivov ni in CIVO, največji nasprotnik AB, je ostal brez svojega edinega protiargumenta. Toda tudi v tem primeru je značilno, da nobena od inštitucij, vse od Ustavnega sodišča navzdol, realno ni niti ugotavljala, če Glija jama sploh še obstaja oziroma če takšna kot je, sploh še je naravna vrednota. Hočem reči le to, da se zdi, da je ZVN preveč oddaljena in bolj kot ne le brezzoba papirnata inštitucija, da bi od nje v resnici lahko pričakovali konkretnejše učinke.
FK / Šentjurske novice, 21. 12. 2010
