Božične jaslice ljudske umetnice Eve Gobec v Rogaški Slatini (video)

Na božični dan je v Rogaški Slatini, v paviljonu Tempel, ljudska umetnica Eva Gobec na ogled postavila božične jaslice, ki sta jih blagoslovila Slatinski župnik Jože Vehovar in župnik iz Kostrivnice, Viktor Vratarič. Eva Gobec prihaja iz Kostrivnice in se z umetnostjo ukvarja že od nekdaj. V njeni družini so poleg moža še trije otroci. Pravi, da ima malo časa, vendar tistega posveti svoji duši in ustvarjanju. Da ji slednje gre dobro od rok, smo se skupaj s številnimi obiskovalci prepričali prav na božični dan.

 

 

 

Napovedovalka Mateja Voh je o umetnici in njenem projektu povedala nekako takole: “V Evinem pripovedovanju je ves čas čutiti skromnost. Vendar pa njene misli, dela in izdelki izražajo nasprotno. Znana je tudi po veliki kritičnosti do lastnih del, kar jo vodi k neprestanem izpopolnjevanju in izboljševanju del. Središče njenega življenja je družina, najpomembnejše, kar lahko ustvariš. Družinske vrednote se izražajo tudi v izdelku, ki smo mu bili priča, jaslicah. Njihovo letošnje vodilo, ki bi ga lahko označili kot brezčasno, je ljubezen. Jaslice so izdelane iz siporeksa, ki so ga obdelovali ročno. Dolgotrajno obdelovanje se je na koncu izplačalo, saj so izpod dleta, žage, kladiva in izvijača kmalu luč sveta ugledale odlične podobe in liki, ki jim je končno podobo dodala še barva”. Kot zanimivost naj napišemo, da je prvi bil ustvarjen kipec Marije, saj ima slednja posebno mesto v umetničinem življenju. Vsak kipec je nastajal približno dva tedna.

Na blagoslovu so s pesmijo dogodek počastili pevci vokalne skupine Sled z zborovodjo Martinom Druškovičem, ki trenutno šteje 23 članov. V njenem deset letnem delovanju pa se je v skupini zvrstilo 56 pevcev in instrumentalistov. Po vseh koncertih, nastopih, tudi humanitarnega značaja, lahko zaključimo, da vokalna skupina več kot dobro opravlja svoje poslanstvo. Skupina je v preteklosti prejemala tudi razna priznanja, ki so potrditev in nagrada za njihovo pevsko delovanje.

Zgodovina nastanka jaslic je precej nedorečena. Niko Kuret v svojem delu piše o sliki prizora v hlevčku, ki jo lahko najdemo v katakombah sv. Sebastijana iz 4. stoletja. Edina letnica, ki jo morejo zgodovinarji jaslic postaviti na začetek je 1223, ko je sveti  Frančišek Asiški postavil v gozdu pri Grecciu, v naravni votlini, prave jasli z osličkom in volom, ter tam opravil polnočnico. Resnične jaslice v današnjem pomenu pa so nam izpričane v Nemčiji najprej v letu 1252, v Italiji pa šele leta 1478. Jaslice so se najprej pojavile v cerkvi kot oltarne jaslice. Prve znane jaslice te vrste so bile na gotskih krilnih oltarjih. Te jaslice so dale pobudo za nastanek jaslic v omaricah, ki so jih izdelovale zlasti redovnice. Oltarne figure so bile večinoma lesene in popleskane, figure v omaricah pa voščene in oblečene v dragocene obleke. Z barokom smo dobili novo obliko jaslic, ki jih imenujemo proste jaslice. Jaslice so zapustile mesto osrednje oltarne podobe v ozkih omaricah. Na stranskem oltarju ali v posebni kapeli so dobile več prostora. Do tedaj so jih pospeševali zlasti frančiškani in sorodni redovi, v baroku pa so postali glavni pospeševatelji jaslic jezuiti. Razkošje in teatralično učinkovistost svojih slovitih gledaliških iger so prenesli tudi na jaslice. Barok je odprl jaslicam vrata v družine. Najprej so si jih lahko nabavljali le bogati sloji. Zanje so nastale že v 16. stoletju razne zanimive mehanične jaslice, kjer so se figure premikale. Take jaslice so se udomačile zlasti v Franciji (od 17. stoletja dalje). Pozneje so prodrle jaslice zlasti v alpskih deželah med najširše kroge. Tako sta nastala dva najizrazitejša tipa jaslic: italijanske in alpske jaslice. Ljudske jaslice so razširjene po vsem slovenskem ozemlju. Običajni tip so kotne jaslice, o njih domnevamo, da so izraziti slovenski tip jaslic. Jaslice se postavljajo na trikotno polico, nameščeno v »bogkovem kotu«. Po navadi se postavi samo »hrib«, ki ga tvori kup mahu. Spredaj v sredini se namesti hlevček, po hribu se zataknejo pastirji in ovčke, na vrhu hriba so obrisi mesta Betlehema, nad vsem plava angel (»glorija«). Običajne figure so papirnate. O takih jaslicah poroča Fran Erjavec v svojem »Božičnem večeru na Kranjskem«. Za nekatere predele (Mengeš) je znano, da so slikali papirnate figure sami po šablonah, ki so jih izdelovali celo znameniti slikarji (Layer in njegova šola, znan njegov učenec Lah). K jaslicam spada tudi prtič (ali pëča), ki je spočetka vezen, pozneje papirnat. Tudi ornamentika papirnatega prtiča je domače delo (šablone iz mengeške okolice).

Na domovih jaslice navadno podiramo okoli praznika svetih treh kraljev, ki je 6. januarja, po cerkvah in ponekod drugod, pa so jaslice izpostavljene vse do svečnice, torej 40 dni po Kristusovem rojstvu, ko cerkev blagoslavlja sveče, kar imenujemo tudi praznik luči.

Župnika, ki sta jaslice blagoslovila, sta poudarila, da jaslice govorijo o družinskih vrednotah, ljubezni, dobroti, odpuščanju, miru in skromnosti. Človeka nagovarjajo k premagovanju težav in ovir, ki jih življenje prenaša. K temu nas nagovarja tudi božični čas. 

K ogledu jaslic ste vabljeni vsi, ki si jih še niste ogledali, saj gre za izdelek, vreden pozornosti.