Po drameljski nedelji na Uršuli, ki je že šentjurski pojem množičnega vinsko-cerkvenega druženja, smo očitno dobili še en podoben dogodek v Slivnici. Pri sv. Heleni je na Martinovo nedeljo Društvo sv. Helena organiziralo že tretji Po sv. Heleni Martin na stari način. V lepem sončnem vremenu in hudem vetru se je na Heleni zbralo kar okrog 500 častilcev sv. Martina, med njimi tudi veliko planincev iz vse občine, ki so tega dne imeli tam svoje srečanje.
Maša v sveti Heleni posvečeni cerkvi ter nato druženje po okoliških gorcah sta že znana slivniška tradicija, ki pa so jo pred tremi leti dogradili z bolj organizirano etno prireditvijo. Idejni oče tega dodatka je bil menda Jože Artnak, sedaj pa je prireditelj Društvo sv. Helena, ki mu predseduje Franc Žurej ml. Prireditev, ki naj bi bila turistično etnološkega značaja, se razlikuje od bolj znane drameljske Uršuline nedelje po organiziranosti in tudi po tržni naravnanosti.
Osrednje prizorišče je predstavljal oder pri spomeniku padlim borcem, (pre)močno ozvočenje, razpeljano kar po celem hribu, pa je mejilo že kar na zvočno nasilje. Osrednji program se je pričel takoj po maši z nastopom pevske skupine Fantje z Žusma, sledilo jim je Folklorno društvo Šentjur s svojim standardnim programom, njim pa tisti del, ki naj bi imel etnološki nadih: pranje soda, burkaški Martinov krst mošta, razglasitev nove vinske kraljice in odprtje soda s Heleninim vinom. Skupaj z zelo povprečnim humorističnim programom in raznimi in v zabavnem smislu povsem odvečnimi nagovori (predsednik društva Žurej, predsednik KS Artnak, mestni viničar Malovrh, predsednik planincev Planko, novi župan Diaci, pa vinska kraljica in še kdo) se je vsa zadeva vlekla več kot dve debeli uri, kar bi bilo tudi v idealnih razmerah absolutno predolgo. Obiskovalci so si vmes lahko krajšali čas s pokušino vina slivniških vinogradnikov, na »štantu« pred odrom so simpatično točili kar slivniški birti sami. Napovedovalka je sicer obljubljala tudi odojka, pa golaž in narezke, toda hrana je bila poskrita po gorcah in tisti, ki nismo bili domačini, je seveda nismo našli in smo odšli lačni domov. Sicer pa za razliko od Uršule, ki je bolj gostoljubna (vsaj včasih je bila), se je na Heleni vse plačalo: spominski kozarec za pokušino vin 3 €, liter vina 5 €, hrana 4 €… Z izjemo jabolčnega soka (1 € za 2 dcl) in spuhnjenih ocvirkov ni bilo opaziti domačih proizvodov. Kaj hitro po končanem programu so se domačini porazgubili po prijateljskih gorcah, »tujci« pa smo enako urno zapustili sicer simpatično toda tokrat zelo vetrovno Heleno. Čeprav sem v množici poznal kar veliko ljudi, se mi ni zgodilo, da bi me kdo povabil v svojo ali znančevo gorco, kar po svoje le kaže, da ostaja »bistveni« del prireditve Po sv. Heleni Martin na stari način še vedno bolj kot ne »interna« slivniška veselica. In to kljub temu, da si na nek način z imenovanjem vinske kraljice, udeležbo mestnega viničarja, župana, … očitno načrtno prilašča osrednjo vlogo martinovansjko-vinarskega Šentjurja.
t/f: FK / Šentjurske novice, 23. 11. 2010
*Na manjši fotografiji utrinek z “blagoslova” vina, na večji pa med šentjurskim mestnim viničarjem in nekdanjim županom Jurijem Malovrhom in novim županom Markom Diacijem šopek svetohelenskih dosedanjih vinskih kraljic – letošnja, Tanja Skale, je v modri opravi
Martina zalili na Sveti Heleni – Novi tednik, 16. 11. 2010
