Je nezadovoljstvo, ki buhti od vsepovsod, le posledica svetovne ekonomske krize, ali pa na to žerjavico pridno prilivamo olje tudi sami oziroma predvsem naši domači državni in občinski oblastniki?
Naj bo odgovor takšen ali drugačen, dejstvo je, da smo glede svetovnega dogajanja lahko povsem pomirjeni, ker nanj ne moremo vplivati, so nam pa zato tako rekoč na dosegu roke Pahor, Tisel in njima podobni strici, in njih bi morali držati krepko za goltanec. Toda zdi se, da se nam je tudi naša domača politika, tako slovenska kot občinska, uspešno odtujila. Dopustili smo jima, da sta se zamaskirali v demokracijo, ki pa za ljudstvo sploh ni več tista, v katero smo nekoč vdano zrli z velikimi pričakovanji. Zato naenkrat volitve niso več praznik demokracije, temveč so le ritual, uzakonjena kulisa za uveljavljanje vseh sort interesov, vse prevečkrat kar očitno »roparskih«. Razumljivo, da nas vse manj zanimajo; po 20 letih demokracije bo letos šel na volišče le še približno vsak drugi šentjurski volilni upravičenec. Vsak drugi občan torej več ne čuti povezanosti z občansko skupnostjo, se ne počuti odgovornega za njen razvoj, mu je vseeno, kaj se dogaja za sosednjim vogalom. Smo družba brez socialnega kapitala – je sploh lahko še kaj bolj zaskrbljujočega?
Kdo je zavozil? Jasno, tisti, ki družbo vodijo. Politiki. Prve so odpovedale stranke. Namesto da bi bile valilnica najboljših zamisli in načel, so postale leglo drugorazrednih karieristov, ki jim je lojalnost trenutnemu vodji prvi zakon in prvi pogoj političnega preživetja. Ker nam prav te stranke izbirajo voditelje po svoji meri, je jasno, kakšna je naša vodstvena elita. Kdo bi znal in zmogel ustaviti ta čudni razvoj v nič? Včasih smo računali vsaj na Boga, potem upali na pošten delavski razred, danes pa je denar merilo za vse in vsakogar. Tudi za »svete« odtenke življenja. Naši zdravniki, ki smo jih še do nedavna kovali v zvezde kot bogove v belem, so nam za nekaj ušivih dežurnih fičnikov mirno pljunili v obraz in razprodali vse svoje domnevno človekoljubje. Pa jih razumem, toda naj mi ne govorijo o svojem poslanstvu, morali, nekakšni Hipokratovi zavezi itd., ko pa v resnici samo trgujejo. Prav nič niso boljši od nas, navadnih smrtnikov, da o vseh vrstah oblastnikov niti ne govorim. To, da je naš župan tudi zdravnik, ni zgolj slučaj, je prej sistem; vse je naprodaj, vse se lahko kupi, tako v zdravstvu kot v politiki. Normalno, tudi stanovanje na Livadi verjetno po diskontni ceni, toda samo za župana. Dobro, življenje je pač takšno in kot takšnega ga je menda treba čim prej sprejeti. Tako približno me je že pred leti za govornico v občinskem svetu podučila Judita Š. Methans: Eni pač razumejo malo prej, drugi (rahlo retardirani?) pa malo kasneje. Toda je res le v zamujanju vir gneva vseh sort nezadovoljnežev? Problem je le v tem, da se ne ve, kdo pravzaprav zamuja in kdo prehiteva.
Boste šli na volitve? Pojdite! Jaz bom vsekakor šel in po dveh desetletjih strankarske vere bom tokrat volil »nestranko«. Pa sploh ne verjamem, da sta GOŠ in Diaci oh in ah idealna rešitev, sta pa edina alternativa obstoječi oblasti, ki jo je iz higienskih razlogov potrebno nujno zamenjati. Brezupno? Če ne kupiš srečke, nikoli ne dobiš tombole, pravijo.
FK / Šentjurske novice, 28. 9. 2010
