Pametno bi bilo imeti enotno slavnostno prireditev tako za krajevni in občinski praznik, saj se oba nanašata na iste dogodke in večinoma iste ljudi, toda ne gre in ne gre. Letos smo imeli v dveh zaporednih dnevih dve praznovanji v dveh različnih in za te priložnosti posebej urejenih telovadnicah. O krizi ni sluha ne duha. Toda če se že Tisel in Erjavec ne moreta zmeniti, bomo pa njuni fešti nasilno združili vsaj v ŠN.
Občinski praznik v telovadnici OŠ F.M. je minil v znamenju »pokojnega« New Swing Qurteta, pevskega nastopa zakoncev Petan in Big banda Šentjur. Z ozirom na sila povprečni govorni del slavnosti, z izjemo voditeljice Koleševe, bi lahko rekel, da smo imeli bolj koncert kot kaj drugega. Je pa župan Tisel sklenil ponovno večno prijateljstvo s pobrateno Požego, toda presenetljivo brez navzočnosti evropskih bratov iz St. Florenta in Neuanspacha.
Najpomembnejši del občinskega praznika so plakete in priznanja. Ipavčevo plaketo je letos prejelo Društvo upokojencev Šentjur, priznanja občine Šentjur pa Planinsko društvo Dramlje, literatka Ivanka Uduč in športnica Martina Ratej. Priznanja naj učencem: Karin Rajh (OŠ Planina in GŠ), Mojca Užmah (OŠ Slivnica), Tanja Kopinšek (OŠ Dramlje), Tinkara Golob (OŠ Hruševec), Maja Globočnik (OŠ Ponikva), Blaž Kolar (OŠ F. M.), Sabina Selič (Kmet. šola – ŠCŠ).
Kriteriji podeljevalcev se zdijo rahlo skrivnostni, favorizirajo slabo definirane zasluge kolektivnih asociacij in se previdno, da ne bi prišlo do zamer in navzkrižja interesov, izogibajo pokazati na zaslužne posameznike. Kolektivna priznanja, ki so tako rekoč skoraj anonimna, na nek način zmanjšujejo njihovo težo. Nič nimam proti DU Šentjur, lepo je, da dela za praviloma zapostavljene upokojence, toda so njegove zasluge (društva, predsednika Zupanca, ali koga drugega?) res takšne, da zasluži kar najvišje občinsko in za stopničko nižje krajevno priznanje? Še dobro, da nagrajujejo najboljše učence in ne kar najboljših šol. In še to: prav bi bilo, da je del priznanja tudi konkretna nagrada.
Naslednji dan je bika dvorana v Hruševcu prizorišče krajevnega praznika. Tudi tokrat dvorana, tako kot dan prej, ni bila polna, čeprav je bilo obiskovalcev več kot na občinskem prazniku. Povabljena gosta Kučan in Bučar sta se opravičila, prišel pa je bivši celjski župan Rojec. Spet smo poslušali razmeroma dolge in dolgočasne govore, tudi tokrat je prvi odlikovanec mag. Šket, podobno kot dan prej g. Zupanc, zlorabil mikrofon za lastno promocijo, Bernarda Žarn je blestela, toda ni bila nič boljša od Anite Koleša, navdušili so Romihovi zarjevci iz Šentvida, Pihalni orkester pa tako na potrebuje posebne pohvale, pa čeprav se mi tokrat ni zdel najbolj prepričljiv. Odlično pogostitev je pripravila Kmetijska šola. Bil je lep dogodek.
Najvišje priznanje Kipec sv. Jurija je prejela Kmetijska šola – ŠCŠ, Listino mesta Šentjur pa DU Šentjur in Silvo Pešak – vendarle nekdo z imenom in priimkom. Lepo je, da se je mesto tudi z evri spomnilo svojih dveh zlatih maturantov Matjaža Arzenška in Maje Škornik.
FK / Šentjurske novice, 28. 9. 2010
Dodano naknadno
20 let mesta Šentjur
Ni mogoče dati prepričljivega odgovora na vprašanje, je Šentjur res mesto, ali še vedno le vas, ki se kot žaba nevarno napihuje? Nesporni oče mesta Cveto Erjavec se bo pridušal, da ima vse mestne atribute, od uličnega sistema do meščanske miselnosti, mnogo pa nas je takšnih, ki v šentjursko mestno dušo še vedno dvomimo. Vsaj dokler bo naš dom kulture arhitekturno in vsebinsko na ravni dobjanskega ali slivniškega, me bo težko prepričati, da smo res nekaj več. Toda ne glede na to načelno skepso, je dejstvo, da se Šentjur razvija v želeno smer in da počasi postaja mesto. Ali pa bo vsaj slej ko prej postalo. Jasno, ne bo postalo takšno samo od sebe, mestni utrip mu morajo dati prebivalci, njegovo osrednje kulturno, družabno in še kakšno vlogo pa mu moramo priznati tudi okoličani. Ko bomo vsi doživljali Šentjur kot naše celovito središče, se bo mesto dejansko rodilo.
Dvojnost letošnjih krajevnega in občinskega praznovanja, ko smo iste dogodke isti ljudje slavili skoraj istočasno na dveh različnih lokacijah, je pokazalo ne le na odvečno razmetavanje denarja, temveč tudi na to, da z našo mestno identiteto nekaj ne štima. Občina je prevzela mestni praznik, mesto si je prisvojilo občinsko himno (ki jo Občina tudi ob občinskem prazniku neopravičljivo ignorira), župansko ogrlico nosi predsednik KS … Res gre za v bistvu obrobne zadeve, ki pa kažejo na brbotanje pod površjem. Zakaj se Erjavec in Tisel ne moreta spraviti pod eno streho? Gotovo tudi zato, ker sta po duši »kmeta«, ki nista nikoli poskušala doreči formalnega statusa mesta Šentjur. Verjetno o njem nista niti razmišljala. Vsak po svoje okopavata svoj vrtiček, končni rezultat pa izbruhne na dan kot parodija z dvojnim praznikom v dveh za ta namen posebej preurejenih športnih dvoranah.
Kako rešiti status mesta? Z zgolj preimenovanjem iz KS mesto v mestno skupnost ne naredimo ničesar, odpeljal pa je že tudi vlak za ustanovitev mestne občine. Ena od možnih rešitev, ali pa vsaj prvi korak k integraciji, bi morda bila to, da bi bil župan občine avtomatično hkrati tudi župan mesta, da bi predsedoval mestnemu svetu. Morda? Zdaj, ko se je oče mesta Erjavec končno odločil, da bo sestopil z vodilne funkcije, bo njegov naslednik veliko laže našel kakšno rešitev. Če jo bo iskal? V nasprotnem primeru, če se bodo krepile meje med mestom in okolico in bomo še naprej ustanavljali kvazi KS, kot sta KS Rifnik in KS Vrbno, bomo počasi prišli do tega, da bosta tudi Nova vas, Črnolica, Vrbno …, ki so že sedaj del mesta Šentjur, začeli razvijati svojo identiteto. Toda kakšno, kmečko rifniško, podgrajsko ali mestno šentjursko?
FK / Šentjurske novice, 27. 10. 2010
