Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Slivniško jezero še naprej žrtev sporov


Da je Slivniško jezero največja zamujena priložnost šentjurskega turizma, je že dolgo več kot očitno dejstvo. Dovolj je samo sprehod do nekoč priljubljenega ribiškega doma na Tratni in človeku postane jasno, kam so pripeljali dolgoletni spori med družino Moser in ribiči. Dom se zaraščen s travo dobesedno seseda sam vase, ograje na pomolu so polomljene, paviljoni zapuščeni in polni grafitov, … »Največja nagrada za človekov trud ni tisto, kar je zanj dobil, temveč tisto, kar je storil za sočloveka,« uči na spominski tabli ribiškega doma zapisano udarniško geslo, ki zveni kot v posmeh sedanjim skrbnikom jezera. Sprti strani se že predolgo neuspešno dogovarjata o upravljanju jezera, tudi prek sodišča. Potencialni šentjurski turistični biser pa umira oziroma v primeru doma na Tratni hitro propada. Je na vidiku sploh še kakšna rešitev?

Zakleta zgodba šentjurskih »Havajev«

Slivniško jezero sredi julija 2010.
Novinarski izlet sem namerno začel na Ramni plaži, v Rakitovcu. Stanje je videti še kar solidno, čeprav zaraščeno odbojkarsko igrišče in odpadki okoli brunarice pričajo, da so tudi tukaj zametki turizma v zamiranju. Izjema je najbrž le tradicionalna junijska Kresna noč. Zgodaj popoldne sem v »radar« ujel tri ribiške skupinice. Jože iz Šmarja je lovil sam in ni bil pretirano zgovoren. Da ima rad individualno ribičijo in da tisti četrtek še ni imel pretirane sreče, sicer pa da mu je tako vseeeno, saj gre za sprostitev.

Bolj zgovoren je bil Martin Motoh, ki je skupaj z ženo in vnučki pod pisano marelo na Ramni plaži čakal na ulov. »Ja, veliko rib je v jezeru, predvsem ščuke in krapi prijemljejo. Lepo se imamo tukaj,« je pripovedoval upokojenec iz Dramelj, ki pa ga je dobra volja minila, ko smo prešli na neribiške razmere v Slivniškem jezeru: »Dolga leta sem delal v Nemčiji in povem vam, da znajo tam vsako mlako izkoristiti stokrat boljše kot mi. To, kar se dogaja s Slivniškim jezerom, je sramota za občino in župana Tisla. Večkrat lovim tukaj in prihajajo ljudje, ki bi želeli kaj popiti ali pojesti, pa nimajo kje. Zaradi kregarij med lastniki je ribiški dom v popolnem razsulu, kar je prava katastrofa za šentjurski turizem.«

Slivniško jezero je 21. največje v Sloveniji. Njegova dolžina je 5 kilometrov, v širino pa doseže pol kilometra. Obala okoli jezera je dolga 7,5 kilometra. Jezero je nastalo leta 1976 kot akumulacija za tehnološko vodo za železarno Štore. Največja globina jezera je 14,5 metra, v njem so številne vrste rib: krap, som, ščuka, amur, bolen … V močvirnem predelu je tudi naravni rezervat z okoli 125 vrstami ptic.

 


Ko pride policija …

Nekoliko naprej sta pod velikim šotorskim nadstreškom počivala Klavdijo Piciga in Fabio Cupin. Že osem let iz Kopra prihajata vsako poletje na Slivniško jezero lovit ribe. »V jezeru je veliko rib, rekorda naše ribiške družbe sta 17,5 kilograma težak krap in 19,5 kilograma težak amur,« pove Fabio. Primorca ne moreta prehvaliti lepot jezera in obale na Ramni plaži, tudi onadva pa ne skrivata razočaranja nad drugimi stvarmi. »Že dvakrat so naju obiskali policisti, češ da je ob jezeru prepovedano kampiranje. Zato imava seveda samo nadstrešek oziroma nekakšen improviziran senčnik. Policisti so bili korektni, preverjali so prijave z druge strani jezera. Smešno je, da prodajajo 24-urne dovolilnice, če se človek ne sme utaboriti ob jezeru. Nikomur nič nočemo, pazimo na naravo, želimo le loviti in uživati v miru. Žal spori med upravljalci zavirajo razvoj jezera, da ne rečem, da skorajda odganjajo ribiče in turiste,« se je razgovoril Piciga.

S primorskima uživačema Klavdijem in Fabiom smo se zapletli v debato: letos sta se tudi zaradi slabega vzdušja okoli jezera najprej podala na neko madžarsko jezero, vendar sta si že po nekaj dneh premislila in se pripeljala na Slivniško. Obalna ribiča imata trdo kožo, tudi ona pa povesta, da ju veliko naključnih obiskovalcev sprašuje, kje se da kaj popiti in pojesti, morda posedeti v senci …

Priobalni pas Slivniškega jezera je javno dobro in s tem tudi zaščiteno območje in tam nekaj potencialnih ribičev, ki bi si želelo postaviti šotore, ne more povzročiti hude škode … Je pa seveda priobalni pas v zasebni lasti RTG, ki je lastnik pretežnega dela zemljišč v okolici jezera in jezerskega dna. Njegovo vodstvo ima v imenu varovanja narave legitimno pravico »špecati« morebitne kampiste, toda s takšnimi potezami dolgoročno zagotovo le škodi svojemu poslovanju.

Žalostna zgodba ribiškega doma

Pilo, jedlo in veselilo se je dolga leta na drugi strani jezera, na Tratni. Idilični zaliv z ribiškim domom ni bil priljubljena izletniška točka samo za šentjurske občane, gostje so prihajali tudi od daleč, tam so se dogajale odmevne množične fešte. Pa so zaradi lastniških sporov pred slabim desetletjem kočo zaprli in zdaj je skorajda že neprepoznavna. Okolico zarašča trava, okna in vrata so razbita, zadaj je prevrnjena prikolica, paviljone so pografitirali glinški častilci Svaruna …

Kot smo izvedeli, je bilo v ribiški dom že enajstkrat vlomljeno, iz notranjosti so odnesli praktično vse uporabne snovi. Ivan Moser je na vprašanje, zakaj doma ne obnovijo, odgovoril, da je glavni problem predvsem v azbestni izolaciji. Nevarna izolacija naj bi se nahajala tako na ostrešju kot v drugih predelih hiše, izvedenci so odsvetovali obnovo. Podjetje RTG po Moserjevih besedah nima prihodkov za drago sanacijo, novogradnja je kajpada utopija. Zanimivo, da naj bi se za dom in širše območje jezera pred leti zanimali nemški investitorji, ki bi menda celo zgradili igrišče za golf …

Fotogalerija odseka med brano in nekdanjo ribiško kočo z junija 2009 (trenutno stanje je še nekoliko slabše, kot je razvidno z lanskih fotografij, op.)

Konflikti med ribiči in Moserji

»Ribiči smo naredili vse, da bi se zmenili, vendar je z Moserji dialog nemogoč,« pripoveduje Ervin Belak, predsednik Ribiške družine Voglajna. Pravi, da so se dobili že na nešteto sestankih, tudi v prisotnosti občinarjev, regijske in nacionalne ribiške zveze, vendar težav niso premaknili niti za milimeter. Zadnji poskus je bil pred nekaj dnevi v prisotnosti predsednika celjskih ribičev, a sta obe strani ostali dobesedno vkopani vsaka na svojem bregu jezera …

Podjetje Ribištvo, turizem, gostinstvo (RTG) je bilo ustanovljeno že pred 20. leti, od leta 1999 pa so družbeniki družina Moser s 77 odstotki in Ribiška družina Voglajna s 13 odstotki. »Moser nam vseskozi očita, da služimo na račun jezera in da bi tudi oni morali imeti nekaj od tega. Toda ribiči skrbimo za jezero skladno z zakonom in nikakor ne kujemo dobičkov. Vse vrnemo nazaj v vodo. Očitajo nam tudi, da smo kupili nov avto, toda z njim si le pomagamo pri delih okoli jezera in pri skrbi za ribe,« razlaga Belak.

RD Voglajna je lani imela 68 tisoč evrov prihodkov, od tega so ob koncu leta na računu prihranili dobrih 5 tisočakov. Na leto prodajo približno 2000 ribolovnih kart, nekaj zaslužijo tudi z interventnim lovom in še kakšno dejavnostjo.

Podjetje RTG posluje brez dobička in seveda je jasno, da je ob propadli infrastrukturi edino športni ribolov tisti, ki še prinaša denar. Moserji zagotovo nekaj zaslužijo z ribogojnico in apartmaji, seveda pa v tem ni takšnega denarja kot v upravljanju z naravnim jezerskim bogastvom. In seveda je potencialni zaslužek tisti, ki neti nesoglasja med delničarji. Ribolovno koncesijo pa ima RD Voglajna.

»Ne vidim načina, kako bi se lahko zmenili. Skupščine RTG so farsa, poslovanje neurejeno. Svoj delež v podjetju smo ponudili tudi občini, saj se je z Moserji nemogoče karkoli konkretnega dogovoriti. Ribičem so napovedali vojno, nagajajo nam na vsakem koraku. Lani smo organizirali mednarodno tekmovanje, pa so na drugi strani tako na glas nabijali muziko, da je bilo nevzdržno,« je obupan Belak.

Ivan Moser ima seveda drugačne poglede, čeprav odnosov z ribiči ni želel komentirati, ker je RD Voglajna vložila tožbo proti družini Moser. Očitajo jim, da ne skrbijo dovolj za posest RTG. Na sodišču sicer družbenika različne interese usklajujeta že vse od leta 1998 … Že tako zapletena zgodba se torej vse bolj zapleta in prehaja na osebno raven. To pa zagotovo ne gre v prid jezeru.

Brez moči tudi Občina

Občina Šentjur je v letu 2005 dala izdelati idejno zasnovo ureditve Slivniškega jezera, pri iskanju vsaj najmanjših skupnih interesov na vseh področjih razvoja jezera se je angažirala RA Kozjansko na čelu s takratno direktorico Zlato Ploštajner. Poskušali so tudi zbližati sprte stranke znotraj podjetja RTG. »Imeli smo veliko sestankov, tako posamezno kakor tudi z obema družbenikoma, njunima pravnima zastopnikoma in drugimi zainteresiranimi organizacijami ter javnostmi. Žal, kljub naporom ni bilo posebnega napredka. Obe strani sta prepričani v svoj prav in ga poizkušata dokazati v sodnih sporih. Gre za zasebno gospodarsko družbo, katere lastniki nimajo urejenih medsebojnih razmerij, torej očitno tudi ne interesov. Želimo, da bi sami med sabo našli skupen jezik in poslovni interes ter začeli v okviru poenotenih dolgoročnih ciljev reševati svoje propadajoče premoženje, ali pa – to prepustili drugim, ki imajo za to interes in denar,« pravi direktor občinske uprave Jože Palčnik.

Ker gre za zasebno lastnino, imata občina in država izjemno omejene možnosti. Država bi teoretično lahko posegla z zakonodajo, ki bi terjala od lastnikov takih naravnih danosti racionalno ekonomsko obnašanje, toda kaj takšnega je v bližnji prihodnosti iluzorno pričakovati. Poleg tega podobna jezera v Sloveniji, za katera skrbijo bolj modri in sposobnosti lastniki, živijo veliko bolje kot Slivniško. V naši neposredni bližini je primer dobre prakse Šmartinsko jezero, ki se dobro razvija. Celjska občina je uspela pridobiti evropski denar za izvedbo številnih turističnih in kolesarskih poti okoli jezera, načrtujejo celo rekreativni center, golf igrišče, naselje počitniških hiš in hotelov …

Sanje o šentjurskih »Havajih«

»Dopusta na Slivniškem jezeru ne zamenjam niti za Havaje!,« slikovito razmišlja primorski ribič Klavdijo. Pretiravali bi, če bi trdili, da ima 84 hektarov veliko jezero s svojim obalnim pasom potencial masovnega turizma, toda sanje o šentjurskih »Havajih« bi le lahko bile nekoliko bolj konkretne. Pa četudi zgolj z urejenim majhnim kampom, simpatično gostilnico z ribami in kozjansko kapljico, z ladjico na gladini jezera …


t: L.H. / Šentjurske novice, 28. 7. 2010, f: bR

 

Samo še električni pastir manjka – Novi tednik, 6. 8. 2010

Na spletnem omrežju za izmenjavo videoposnetkov Youtube smo odkrili zanimivo tetraloško študijo o največji vodni akumulaciji na Kozjanskem