Vzdušje na zadnji seji občinskega NO (v sredo, 7. julija) je bilo vroče-mrzlo. Nadvse resnega že tretjega predloga končnega poročila o pregledu investicije v igrišče na mivki so se lotili tako, da nazadnje nisem vedel, ali mislijo smrtno resno, ali se hecajo. Skoraj leto in pol so raziskovali to temo, našli vrsto vsaj sumljivih, če že ne dokazanih nezakonitih dejstev, nazadnje pa so se razšli totalno razdvojeni. Trije so menili, da je »igrišče« zrelo za represivni pregon, dva sta bila proti, dva pa se nista hotela opredeliti.
Konkretno: Budiševa (SDS), Zatler (SD) in Gajšek (SMS) so glasovali za policijski pregon, Pušnik (SLS) in Skokova (Desus) sta bila proti, Gračner (NSi) in predsednik NO Gobec (LDS) pa sta »pozabila« dvigniti roki.
Na osnovi strankarske pripadnosti nadzornikov je nemogoče reči, da so se odločali po direktivah, toda, ker se očitno niso odločali tudi po vsebini, se postavlja vprašanje, na osnovi česa so se sploh opredeljevali? Eni verjetno na osnovi osebnega nestrinjanja z oblastno samozadostnostjo (Budiševa, Gajšek), drugi zaradi reševanja obraza občinske politike (Gobec), tretji zaradi podrobnejšega poznavanje te zadeve (Zatler za, Gračner proti), Pušnika pa je do njegovega prepričanja, da je bilo vse v redu, le malo drago je bilo, verjetno pripeljala direktorska filozofija. Pomenljivo je, da so nadzorniki predhodno soglasno potrdili vse svoje ugotovitve, niso pa se mogli zediniti, ali so le-te pravno in moralno sprejemljive ali sporne.
Ker uradnega 3. končnega poročila še nismo prejeli, čeprav je NO z njim obvezen seznaniti javnost, nesporno pa ga na zadnji seji niso bistveno popravljali, ga lahko povzamem samo vsebinsko na osnovi sklepov s prejšnje seje.
Poglejmo, kaj so med drugim ugotavljali v svojem soglasno sprejetem 3. končnem poročilu.
– Dokumentacija o zakoličbi komunalnih vodov je fiktivna;
– Utemeljen je sum, da je bila ponudba za dobavo kovinske ograje pridobljena naknadno in je služila za prikrivanje nepravilnosti;
– Obstaja utemeljen sum, da zaračunana dodatna zemeljska dela niso bila opravljena in je poročilo pridobljeno naknadno;
– Investitor in izvajalec sta ceno kovinske ograje prilagajala potrebam predračuna;
– Ponudba, ki je bila poslana določenim podjetjem, je zelo napihnjena in omogoča žongliranje s količinami. To dokazuje tudi veliko število postavk, ki se niso izvajale, so se pa na ta račun povečevale druge postavke do dogovorjene cene 94.000 €. Tudi po situacijah obračunana cena je nenavadno skoraj do evra enaka pogodbeni ceni, pa čeprav naj bi se obseg del bistveno povečal.
– Številka 94.000 € je praktično mejna vrednost, ki še dopušča izvedbo javnega naročila na osnovi izbire med tremi najugodnejšimi ponudbami.
– Aneks št., podpisan dan po podpisu pogodbe, je brez navedene cene in je podobno kot obračunska lista št. 53 in 64 gradbene knjige neverodostojna listina (in tudi kaže na namerno izigravanje pravil javnega naročanja);
– Z nezakonitimi dejanji je bila omogočena neupravičena korist drugim v višini 16.596 €.
Dikcija je tu jasna in dilem v resnici ne bi smelo biti: zadeva »Igrišče na mivki« je zrela za kvalificirano akcijo pristojnih nadzornih in represivnih organov. Le zakaj je NO ta sklep »rojeval« s takšnimi mukami? Sprejel ge je ne nazadnje tudi zaradi vztrajanja župana (na novinarski konferenci) in direktorja Palčnika, da je to njuna iskrena želja, ker hočeta dokazati, da je bilo oddajanje javnega naročila zakonito in da je cena 113.000 € realna.
Kaj so zagate igrišča na mivki?
Če verjamemo tako NO kot ugovorom občinske uprave in vsaj zaenkrat nimamo razlogov, da jima ne bi verjeli, potem o težavah izgradnje igrišča na mivki v Hruševcu nimamo kaj novega povedati. Toda na osnovi do sedaj slišanega vendarle lahko
rečemo, da se je ob tej zadevi nabralo veliko preveč »slučajnosti«, da bi bilo v resnici tudi vse čisto.
Poskušali bomo razčleniti možne ključne momente te afere.
1. Cena igrišča je previsoka
Čeprav se je končna cena 113.000 € kar precej približala številki, ki jo je na osnovi poročila sodne izvedenke sprejel Nadzorni odbor (96.500 €), gre še vedno za številko, ki je še vedno »sumljivo« visoka. Primerjava s cenami igrišč na mivki v Dramljah (cca 20.000 €) in Slivnici (cca 2000 €) resda ni realna, toda primerjava z 62.000 €, kolikor je stala izgradnja povsem primerljivega igrišča (na fotografiji) v eni iz sosednjih občin, vključno s fiksnim objektom za garderobe in sanitarije, in ne kontejnerjem kot v šentjurskem primeru, nesporno kaže na izjemno razsipnost v našem primeru. Ne nazadnje je bila prav informacija o ceni izgradnje hruševskega igrišča vzrok za vse naknadne nadzorne akcije.
2. Dvomi v korektnost javnega naročanja
Javno naročilo je bilo oddano po sistemu, ki velja za izvedbo javnega naročila male vrednosti, to je do 96.000 €, dejansko pa je investicija nazadnje dosegla 113.000 € in bi torej morala biti obravnavana drugače. Ponudbe so bile poslane trem standardnim podjetjem CMC, GIC Gradnje in IPI, ki tudi sicer večinsko obvladujejo občinske investicije. Ob tem ni nepomembno, da so te iste firme (GIC, CMC) bile v preteklosti (in delno sedanjosti) angažirane tudi na izgradnji zasebnih objektov Erike Kosi, župana Tisla in direktorja Palčnika. Javna tajna je, da sistem javnega naročila malih vrednosti dopušča veliko manevrsko svobodo »podmiznega« dogovarjanja in da ga je šentjurska občinska uprava v času, ko je investicije vodila Erika Kosi, »inovativno dodelala« in nezakonito prakticirala (npr. v primeru Ipavčeve 17). Na sum tovrstne manipulacije kaže tudi Aneks št. 1, ki je bil podpisan samo dva dni po podpisu osnovne pogodbe. Velika posebnost Aneksa je, da v njem sploh ni cene dogovorjene dodatne storitve, kar spet poraja sum, da je bil sklenjen bolj »za vsak slučaj«, če bo treba investicijo še bolj napihniti.
3. Dvomi v korektnost izvedbe
NO je naštel celo vrsto primerov »ravnanja po domače«, ki dopuščajo možnost, da je šlo bolj za »krpanje« dogovorjene cene kot za realne potrebe. Kako je NO to ugotovil, nam ni znano, toda v svojem poročilu so nesporno dovolj jasno formulirali svoje ugotovitve, zato jim pač lahko verjamemo. Ugotovljene neverodostojnosti nekaterih predloženih dokumentov, pa čeprav niso neovrgljivo dokazane, kažejo na to, da je občinska uprava z njimi poskušala naknadno, ko je bila že vložena zahteva za posebni nadzor, prikriti nekatere namerne nepravilnosti.
4. Brez dokazov domnevnih kaznivih dejanj
Nesporno je, da dokazov ni, so le bolj ali manj utemeljeni sumi. Kar pa je v tem primeru povsem dovolj, kajti občinski NO je samo politični organ, ki formalno in strokovno ni usposobljen za eksaktno dokazovanje korupcije oziroma kaznivih dejanj. S tem, kar je NO opravil v primeru igrišča na mivki, je v bistvu daleč presegel svoje poslanstvo in morda celo tudi svoje pristojnosti. Njegove ugotovitve kažejo na utemeljene sume, zato je kar malo nenavadno, da se je na koncu, ko je bilo treba dati piko na i in zadeve prepustiti pristojnim represivnim inštitucijam, skoraj totalno zapletel. Kar pa se ni zgodilo prvič; skozi ves proces nadzora so se pojavljali več ali manj prikriti poskusi, da bi problem igrišča na mivki ostal, podobno kot Ipavčeva 17, nedorečen. S »srečnim« izidom glasovanja 3 (za) : 2 (proti) : 2 (vzdržana), ki po svoje odraža duhovno stanje šentjurske politike, so le dali možnost tako resnici kot občinski upravi.
5. Berluskonizacija šentjurske politike
Nepredvidljivo je, kako se bo afera Igrišče na mivki končala v pravno formalnem smislu, toda ne glede na izid si je občinska politika z njo privezala za vrat težak mlinski kamen moralne odgovornosti. Pričakovano in normalno je, da bosta župan Tisel in direktor Palčnik z vsemi možnimi inštrumenti poskušala dokazati, da sta formalno čista kot solza, ali se na kakšne druge načine izogniti svoji odgovornosti. Kar jima celo lahko uspe, kajti akterji te afere niti slučajno niso amaterji. Toda to ne pomeni, da se – vključno z vsemi strankami, ki stojijo za njima oziroma vse skupaj le pasivno opazujejo – , lahko izogneta politični odgovornosti, ki je bistveno širša od formalne. Njuna verodostojnost je načeta do te mere, da bi se od njiju morala distancirati vsaka dovolj senzibilna v strankah inkorporirana občinska politika. Toda to, kar se v Šentjurju dejansko dogaja, je nekaj čisto nasprotnega: naša politika se uspešno pripravlja na podaljšanje svojega mandata na jesenskih volitvah. Očitno imamo opraviti s t.i. berluskonizacijo šentjurske politike, ki jo nesramežljivo prakticirata tako župan Tisel kot njegova desna roka Korže z SDS, ne moti pa niti drugih strank in veliko občanov.
Kaj »berluskonizacija« pomeni, je zelo nazorno opisal Gregor Golobič, ampak ne sedanji minister, temveč kot tisti, ki je pred tremi leti javno obupal nad LDS. Nekako takole jo definira: »Gre ta opustitev kriterijev spodobnosti, ko je dovoljeno vse, za kar se lahko izrabi oblast, ko zloraba politične moči postane kriterij uspešnosti. Ni več vprašanje, kaj je prav in kaj se spodobi, ampak le do kam si kdo upa …«
t/f: FK / Šentjurske novice, 28. 7. 2010
Prejeli smo: Grenak priokus s Hruševsko zlato mivko v ustih
Kot vsak človek, ki se rad rekreira, smo se tudi mi odločili, da se v toplih poletnih dneh malo rekreiramo in poizkusimo v odbojki na mivki. Zaradi neposredne bližine nekaterih prijateljev in urejenega igrišča smo se odločili za igrišče pri Osnovni šoli Hruševec. Z osnovno šolo smo podpisali pogodbo o najemu igrišča za odbojko na mivki in znesek v vrednosti 60-ih evrov poravnali na transakcijski račun OŠ Hruševec, kjer smo dobili ključ, ki odklepa igrišče ter kontejner.
V soboto smo igrali na mivki, kjer imamo termin rezerviran od 20. do 22. ure. Ker se reflektorji ob 20.30 uri niso prižgali in je postajalo že temno, je najprej najemojemalka poklicala po telefonu najemodajalca g. Roberta Gajška, češ da reflektorji pri igrišču ne gorijo. Le-ta je rekel, da bo zato poklical pristojno službo in da bo nekdo prišel tja. Ker ni bilo nikogar, je soigralec še enkrat okoli devete ure poklical g. Gajška, ki pa se je zelo neprijazno odzval; najprej se je strinjal, da dobimo drug termin, v bolj zgodnjih urah. Čez 5 minut pa je ves razburjen prihitel na igrišče osnovne šole in se razburjal, da ga kličemo ob poznih urah ter da nima uradnih ur. V pogodbi, ki je bila sklenjena, v 4. členu piše, da se najemodajalec obvezuje, da bo poskrbel za redno vzdrževanje športnih objektov. Ker reflektorji že prejšnjo soboto niso goreli, smo se pri določenih ljudeh pozanimali, kje se prižgejo oz. na kak način delujejo, in so nam dejali, da se naj obrnemo na g. Roberta.
Gospod Gajšek je tistega večera jezno privihral na igrišče in se razburjal, češ da kdo mu je grozil po telefonu. Z denarnice je odštel 60 evrov in zahteval ključ ter nam dal vedeti, da na igrišču nismo več zaželeni. Glede na to, da sem že več let zaposlen in nisem nek zelenec, se mi ne zdi to način, da se nekdo spusti na tako nizko raven, češ da se z nami nima kaj pogovarjati. Še posebej pa visoko izobražena oseba, ki naj bi bila vzgled drugim. Priznam, da so se tudi nekateri člani ekipe grdo obnašali in izrekli marsikaj v afektu … npr., da je igrišče občinsko, da so ga sami plačali kot davkoplačevalci … Če je že igrišče bilo toliko vredno, bi moralo vse delovati brezhibno, kaj brezhibno – celo briljantno!
Kot predstavnik šole in učitelj bi lahko g. Gajšek v tem primeru ravnal veliko bolj profesionalno, strokovno, kot predstavnik šole ter najemodajalec bi lahko ohranil mirno kri in se sporazumno dogovoril o določenih zadevah, ne pa da je zahteval ključ in prekinil pogodbo po neuradni poti. Šport je del zdravja in če gledamo s tega stališča, sta bili igrišči narejeni za rekreacijo, ne pa da samevata in nista maksimalno izkoriščeni. Če nekdo sprejme vlogo najemodajalca, s tem sprejme takšne in drugačne obveznosti, ki pa nikakor niso enostavne. Če pa tej nalogi ni kos oz. ima dosti drugih zadolžitev, pa naj to delo prepusti nekomu, ki ga bo z veseljem opravljal.
L.V. ( naslov v uredništvu) / Šentjurske novice, 28. 7. 2010
