Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Alpos še diha, čeprav na škrge


Drama Alposa se nadaljuje, seveda še vedno za tesno zaprtimi vrati. Relevantnih informacij ni mogoče dobiti niti v Alposu in še manj pri upnikih in potencialnih novih lastnikih. Kar nekaj znamenj je, da bi to utegnila postati ruska Slovenska industrija jekla (SIJ).

Po Poslovnem Dnevniku povzemamo, da je uprava Alposa, ki jo še vodi Mirjan Bevc, za 28. junij objavila sklic skupščine, na kateri bodo delničarji odločali o povečanju osnovnega kapitala družbe s 6 na 74 milijonov evrov, kar bi bil prvi pogoj za sanacijo podjetja mimo sodišča. Kot je znano, se Alpos z bankami upnicami že več mesecev neuspešno pogaja o reprogramiranju približno 78 milijonov evrov dolgov, kar je problem, ker je imelo Alposovo krovno podjetje Alpos d.d., ki zaposluje okrog 180 ljudi, lani manj kot 35 milijonov evrov prihodkov. Tudi zato so vse glasnejša ugibanja, da je objava sklica skupščine samo formalne narave in pomeni uvod v prisilno poravnavo. Na ta izid bi lahko kazala tudi relativno visoka cena dokapitalizacijske delnice (41,7 evra), ki je bistveno višja od enotnega tečaja. O možnem razpletu pogovorov z bankami lahko nekaj pove tudi za zdaj nepreverjena informacija, da upravo Alposa zapušča prvi finančnik Konrad Marot (mesto naj bi si našel v Tušu), Stane Flander pa naj bi se pospešeno pripravljal na upokojitev.

Toda veliko vprašanje je, kdo od Alposovih lastnikov bo sploh zmogel ali želel rešiti podjetje, ki je na borzi vredno manj kot štiri milijone evrov. Največji lastnik Alposa je z 38 odstotki delnic češka podružnica multinacionalke Arcelor-Mittal, ki pa v šentjurskem podjetju nima upravljavskih vzvodov. Glavno besedo v Alposu imata tako dva gospodarska subjekta iz Liechtensteina: podjetje Benkol Establishent z 21,1 odstotka delnic in Alpe-Adria Privatbank, ki obvladuje petinski delež v Alposu. Čeprav imajo podjetja, ki uradno domujejo v tujini, v lasti skoraj 80 odstotkov Alposa, v nadzornem svetu družbe sedijo samo slovenski državljani, kar je nenavadno in po svoje tudi kaže na prikrite vzroke možnih zapletov v povezavi z lastništvom in upravljanjem. Predsednik nadzornega sveta Vladimir Šprah, ki posredno lastniško obvladuje četrtega največjega delničarja Alposa, podjetje Remos Naložbe, ki je lani zbralo dobrih 68.000 evrov prihodkov, je lastnik okrog 8 % Alposa.

Še vedno so aktualna ugibanja, kdo stoji za lichtensteinskima podjetjema Benkol Establishent in Alpe-Adria Privatbank. Tako Vladimir Šprah, za katerega je znano, da bi rad unovčil svoje alpoške delnice, kot alpoški mendžment, ki trdi, da ima v firmi samo t.i. certifikatske delnice, odločno zanikata obvladovanje ali solastništvo teh dveh verjetno zgolj “nabiralniških” podjetij.

Zanimivo je, da uprava še vedno uspeva zaposlenim redno izplačevati osebne dohodke, čeprav njen paradni konj Cevarna, sedaj po novem Alpos Metalurgija, ki je menda že zastavljena pri SIJ in jo vodi prokurist Matija Kranjc iz jeseniškega Acronija, dela le občasno, ko se uspe iz tedna v teden pogoditi z dobavitelji pločevine. Alu program in Aplos posebne storitve, ki sicer še poslujeta, sama verjetno dolgo ne bosta vzdržala skupnih finančnih obremenitev. Kljub rednim plačam pa negotovost med zaposlenimi narašča iz tedna v teden in vse več je tistih, ki ne verjamejo, da Alpos v tej obliki lahko preživi. Sindikat že dalj časa zahteva izčrpnejše informacije, toda do tovrstnega sestanka z upravo se mu še ni uspelo dokopati.

Naslednja in nič manj pomembna dilema je, komu ali čemu služi to Alposovo počasno “umiranje na obroke” oziroma reševanje, čeprav bi po objavljenih finančnih podatkih lahko sklepali, da je Alpos zrel za stečaj? Bankam, ki bi s stečajem potegnile kratko, verjetno ne. Tudi sedanjim lastnikom ne, ki bi praktično vse izgubili. Torej nam ostanejo še novi lastniki, ki bi želeli poceni priti do večinskega lastništva, in pa menedžment, ki morda rešuje svojo kožo.

Kaj bi pomenil stečaj Alposa za Šentjur? Prvi hip izgubo večjega števila delovnih mest, dolgoročno pa prihod novih programov, nepredvidljivih lastnikov in menedžerjev, ki bi morda poskušali iz firme potegniti čim več dobička ne glede na okoljske, družbene in še kakšne vplive. Izkušnje s švicarskim Tegometallom sicer niso tako slabe, toda veliko vprašanje je, kako bi ravnal recimo koncern Arcelor-Mittal, če bi dobil v svoje roke škarje in platno.

To, da se alpoški menedžerji svoj čas niso odločili za lastninjenje Alposa, se ta hip zdi kot šentjurska strateška napaka. Če tega niso storili zato, ker so že zdavnaj prej vedeli, da Alpos nima šans za preživetje, bi bilo pošteno, da bi to pravi čas povedali oziroma predali vajeti komu drugemu.

FK / Šentjurske novice

 

Povezava k vabilu na skupščino delničarjev z vsem gradivom