Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Dolgoročni program razvoja gasilstva: Gasilci brez razvojnih ambicij


Dolgoročni program razvoja šentjurskega gasilstva, ki ga je na decembrski seji sprejel občinski svet, me je kar rahlo razočaral. Na preko 20 straneh sta občinski oddelek za družbene dejavnosti in Gasilska zveza Šentjur nanizala kar veliko zanimivih podatkov, toda med njimi sem zaman iskal tisto, kar naj bi bil osnovni namen tega dokumenta, namreč odgovor na vprašanje, kam gre naše gasilstvo?

O tej temi sem se pogovarjal s predsednikom Gasilske zveze Šentjur Jankom Cerkvenikom.

G. Cerkvenik, dolgoročni program razvoja gasilstva v občini Šentjur ni prinesel pravzaprav nič novega. Ali gasilstvo nima novih ambicij in zamisli?
Priznam, program je res precej statičen. Gasilstvo ima pač svojo zakonodajo in tradicijo, ki mu v resnici ne dopuščata veliko manevrskega prostora za domišljijo. Namen tega programa ni bil iskanje novih poti, temveč smo z njim zasledovali predvsem načrtovanje finančno zahtevnega opremljanja gasilskih društev ter izobraževanja v skladu z zahtevami Gasilske zveze Slovenije in šentjurske kategorizacije PGD.

V Šentjurju je 11 gasilskih društev s 1562 člani, 592 operativnimi gasilci, 25 avtomobili in cisternami, 14 motornimi brizgalnami. Vsako leto je potrebno zamenjati povprečno en avtomobil in pol, nekaj sto gasilskih uniform, zaščitnih oblek, veliko opreme … Iz občinskega proračuna gre za gasilsko dejavnost letno okrog 150.000 €, najmanj toliko pa gasilci še zberejo z različnimi nabirkami. Gre dejansko za velikanski pogon, ki pa je na primer v lanskem letu imel vsega 36 intervencij. Ali v primeru gasilstva ne gre za nesorazmerje med stroški in učinkom in bi bilo morda treba strateško razmišljati o drugačnih pristopih?
Lahko bi razmišljali tudi tako. Strošek lanskih gasilskih intervencij je bil ocenjen na 65.000 €, o tem, kolikšna pa je bila vrednost premoženja, ki smo ga uspeli rešiti, žal nimam podatka. Tu je treba povedati, da organiziranost našega gasilstva ni šentjurska posebnost, takšen je pač predpisan način varstva pred požari in naravnimi nesrečami v Sloveniji. Za vsa naša društva so z županovim odlokom uradno kategorizirana, zanje sta predpisana obvezna oprema in število operativnih gasilcev. Ali je to vse skupaj relativno predrago, si kot predsednik Gasilske zveze ne bi upal trditi, lahko pa si sami hitro izračunate, da bi na primer ustrezna profesionalna gasilska enota, ki bi tehnično lahko nadomestila ta silni pogon, stala še bistveno več. Ne gre pa tudi pozabljati, da so gasilska društva praviloma polno vpeta v vse javno dogajanje v naših krajih, da so marsikje tudi edina organizirana združba, ki skrbi za kulturno in družabno življenje ter predstavljajo pomemben integrativni faktor v naših krajih.
Ob vsem tem pa lahko zatrdim, da je šentjursko gasilstvo relativno poceni. V Sloveniji velja norma, da naj bi občine namenjale za požarno varnost 2,5% primerne proračunske porabe, ta številka pa se pri nas že vrsto let vrti okrog 1,6%. Torej smo kar krepko podhranjeni.

Toda imam občutek, da gasilstvo rahlo tone v depresijo. Spremljal sem dva ali tri gasilske intervencije in moram priznati, da sem bil kar razočaran, gasilske veselice so vedno bolj žalostne, znamenita tekmovalna disciplina trodelni napad, ena izmed najpogostejših gasilskih javnih manifestacij, gledalcev ne zanima …
Kaj naj rečem, v bistvu imate nekoliko tudi prav. Na podeželju sicer še nekako gre, v urbanih okoljih pa gasilstvo res izgublja svojo vlogo, tudi svoj kulturni in motivacijski značaj. V določenem trenutku bo v posameznih krajih prišlo do tega, da bodo PGD nadomestili profesionalci, ki pa se s kulturo in veselicami seveda ne bodo ukvarjali. Rahla kriza, ki se ta hip čuti v šentjurskem PGD, že kaže na možen razvoj v tej smeri. Moram pa priznati, da si s tem pojavom slovensko gasilsko vodstvo preveč ne beli las, kar seveda ni prav. Bo kar držalo, da so naša pravila in tudi naše ravnanje mnogokrat preveč tradicionalistična, okorna, toda dokler bomo imeli na vrhu GZ Slovenije same »starce«, skorajda ne moremo pričakovati drugačnih pristopov. Šentjurski gasilci smo pač del te velike organizacije in realno ne moremo funkcionirati bistveno drugače.

Bi potem lahko rekel, da gasilci pravzaprav pristajate na status quo, da ste v bistvu zadovoljni s svojim položajem?
Ne, tako preprosto pa tudi ne gre. Gasilstvo gre počasi a vztrajno naprej, se opremlja, prevzema nove naloge, na primer naloge civilne zaščite, naši člani bodo predpisano izobraženi, v kratkem naj bi imeli vsi operativci zdravstvene preglede, zavarovanje za odgovornost, prizadevamo si za urejanje statusa prostovoljnega gasilca, ko je zaposlen v podjetju itd. Osebno razmišljam, da se odločno premalo pripravljamo na intervencije ob katastrofah, s katerimi nam grozi ekološko ogrožena narava.

 

t/f: FK / Šentjurske novice