Gost prvega jesenskega debatnega večera Šentjurskega foruma (ŠF) je bil ugledni ekonomist prof. Jože Mencinger. Okrog 30 udeležencev je dve uri zanimanjem spremljalo duhovite razprave iskrivega profesorja, ki je tudi tokrat izpričal svoj kritični odnos tako do ekonomskih znanosti kot do EU. Pogovor je vodil občinski svetnik Robert Polnar.
Da dr. Mencinger ne bo dal odgovora na krizno temo Kje smo in kam gremo, je bilo očitno že po njegovi uvodni anekdoti o Krištofu Kolumbu, ki naj bi bil prvi ekonomist – ker ni vedel kam gre in tudi ne kam je prišel. Smo pa iz profesorjevih ust slišali prepričljivo analizo sedanjega kriznega dogajanja. Začetki krize segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je svetovno razmerje med delom in kapitalom, do takrat stabilno pri 25 : 75, začelo spreminjati v škodo dela, finančne inštitucije pa so začele izumljati virtualno premoženje. Pred 40 leti je bilo razmerje med finančnim sektorjem in bruto družbenim proizvodom (BDP) izenačeno, na začetku krize pa so finance 4 x presegale BDP …
Ker je vsebinsko nemogoče verodostojno predstaviti dveurno pestro razpravo, ki se je dotaknila vseh vidikov tudi slovenske družbe in države, bom povzel le bolj udarne ideje in citate tega večera.
O lastnini:
– Pri nas imamo predvsem le lastnike premoženja in ne lastnikov podjetij, zato privatizacija ne daje ustreznih ekonomskih učinkov, ki naj bi jih omogočali odgovorni lastniki.
– Obžalujem tisto mojo izjavo o brezvrednosti certifikatov, čeprav je po drugi strani tudi res, da tistih 65% državljanov, ki niso mogli svojih certifikatov vložiti na primer v Krko in so jih vložili v PID -e, od njih nima praktično nič.
O dilemah in stranpoteh naše privatizacije in možnostih vračanja na začetek (vprašanje Rudija Ferleža):
– Skladi niso ustrezni lastniki podjetij.
– Nikakor ne bi dovolil privatizacije zemljišč, na katerih stojijo podjetja, ker je nove lastnike bolj kot usoda podjetja zanimala zemlja, na kateri je stalo.
– Nesporno je privatni interes vedno močnejši od javnega.
– Privatizacija se nikoli ne more posrečiti
O slovenskih protikriznih ukrepih (vprašanje in ocena Jožeta Artnaka):
– Ukrepi so nerazumljivo zbirokratizirani in tudi zato slabo učinkoviti.
– Subvencioniranje skrajšanega del. čas in čakanja na delo sta le izhod v sili, v resnici pa »samoupravna« oblika prikrivanja brezposelnosti.
– Finančno pomoč države podjetjem bi bila bolj selektivna in uspešnejša, če bi bila vezana na vstop v lastništvo.
– Edini res uspešen ukrep je bila garancija države za hranilne vloge. Pa čeprav je jasno, da v bistvi ni realna.
– Ne vidim skorajšnjega konca krize.
O tajkunih, lastninjenju podjetij, bankah in finančnih holdingih:
– Tajkunov brez SOD-a in KAD-a ne bi bilo.
– Bavčar in Šrot bi bila še vedno uspešna podjetnika, če kriza ne bi za 70% sklestila vrednosti njunih Istrabenza in NFD, Pivovarne Laško in drugih.
– Zakaj naj bi bili tuji lastniki, ki so podjetja kupili prav tako na kredit, boljši od domačih?
– Tako imenovani bančni kreditni krč je posledica zadolževanja naših bank v tujini. S tem denarjem, ki ga sedaj vračajo, so kreditirali nakupe vrednostnih papirjev in tajkune.
– Država bi morala vzpostaviti nadzor nad vsemi finančnimi holdingi.
– Zasebna lastnina (Valantov NFD) je bila za Muro slabša od državne.
O neokejnezijanstvu ( Robert Polnar o vlogi države, o investicijah v železnice, avtoceste kot možnem protikriznem ukrepu):
– Pri malih ekonomijah, kot je slovenska, velike investicije v infrasatrukturo niso učinkovite, multiplikativni faktor je prenizek. Učinki investicije bi šli preko meja, železnico ali avtocesto bi gradili zagotovo predvsem tuji stroji.
– Država mora regulirati finančni sektor. To kar imamo, je bolj podobno goljufiji in igri na srečo.
– Kot neokejnezijanec nasprotujem splošni privatizaciji, še zlasti v šolstvu, zdravstvu in verjamem v večjo vlogo javnega sektorja. Krčenja javnega sektorja ne bo.
O šentjurskih temah (Vprašanje Diacija o občinskem zadolževanja, EU kreditih, učinkovitosti investicij in Ivana Moserja o tem, kaj bi Mencinger »prstrukturiral« ter ukrenil kot šentjurski župan?):
– Smotrnosti zadolževanja in donosnost investicij praviloma nista ugotovljivi. Evropska sredstva se na veliko oglašujejo, dejstvo pa je, da v EU več plačujemo kot dobimo. Lokalno investiranje me ne skrbi, skrbi pa me, da ni investicij v gospodarstvu.
– Beseda »prestrukturiranje« je zgolj prazna fraza.
– Župan v Šentjurju? Ne verjamem v zunanje svetovalce.
O Sloveniji v EU:
– Slovenija nima več svojih denarja, davkov, gospodarskega sistema in mej – torej ni več država.
– Sedanja kriza je bistveno hujša od poosamosvojitvene depresije. Sedaj nismo socialno stabilni, polni smo negativizma, vsi so lopovi…
– Nisem bil navdušen nad slovesom od tolarja, ampak drugega izhoda menda nismo imeli.
O EU:
– Denarna politika EU je prilagojena velikim.
– Evropska komisija vodi neoliberalno politiko in zanemarja socialne standarde. Še posebej sta sporni ponovni izvolitvi Barosa in komisarja za finance. Za slednjega so večni problem upokojenci – on bi rad najraje uvedel evtanazijo pri 70 letih?
– Stanje duha v EU je takšno, da od nje ne moremo pričakovati novih sistemski protikriznih rešitev, na primer slovesa od obsedenosti z neomejeno rastjo.
– Lisbonska strategija o tehnološkem napredku, razvoju… je fraza in nič več.
O svojem članstvu v fiskalnem svetu (vprašanje Janka Cerkvenika):
– V takšnih skupinah posamezniki nekaj modrujejo, od česar ni nobene koristi. Bilo bi grdo, če bi povabilo zavrnil.
– Križanič bi moral vzeti kakšno drugo ministrstvo in ne finančno.
O univerzalnem državljanskem dohodku in davku na nepremičnine (Zdenka Vrečko, Cveto Erjavec):
– Univerzalni državljanski dohodek bi bil znosen v višini 200 €.
– Davek na nepremičnine nikjer v svetu nima pomembnejših učinkov in jih tudi pri nas ne bo imel.
Kam torej gre svet?
– Tega ne vem.
F. K. / Šentjurske novice
Razprava v video obliki
f/v: bR
Lajanje v luno
S to metaforo je znani Šentjurčan ocenil razprave na Šentjurskem forumu. Da gre za le za besede, za katerimi ne ostane ničesar, kajti tisti, ki odločajo in imajo moč, raje gledajo Kmetijo na POP TV, kot da bi se »brez veze« izpostavljali morebitni kritični razpravi.
Čeprav je vse skupaj bilo izrečeno v trenutku resignacije, me je njegova sodba prizadela, ne nazadnje tudi zato, ker je v njej zrno resnice. Je že res, da smo v dveh letih delovanja ŠF morda nekajkrat brcnili v temo, toda res je tudi, da smo poleg tega, da smo se sploh pogovarjali, imeli priložnost spoznati nekaj uglednih slovenskih osebnosti, na primer sedanjega direktorja Urada RS za verske skupnosti Guliča, nadškofa Stresa, mariborskega ekonomista Oplotnika in tokrat na zadnjem ŠF izjemno atraktivnega prof. Mencingerja. Samozavestno bom tvegal trditev, da je ta hip ŠF edino mesto resnega in poglobljenega javnega dialoga o naših aktualnih domačih in vseslovenskih temah. Toda kljub temu še vedno le »lajanje v luno«? Pač zato, ker na ŠF praviloma zelo redko ali nikoli ne zaidejo župan Tisel, direktor občinske uprave Palčnik, sploh kdo iz vrha občinske uprave, bog ne daj kateri od naših resnejših podjetnikov, direktorjev, šolnikov, … Celo nekaterih vidnejših lokalnih političnih liderjev, na primer Koržeta iz najmočnejše domače oblastne stranke, koga iz SLS ali Desusa ne uspemo zvabiti na plano. Še dobro, da resne javne teme zanimajo vsaj domačo formalno in neformalno opozicijo, poleg pogojno opozicijskega podžupana Artnaka še vsaj Diacija, Polnarja, Cerkvenika, Vrečkotovo … Ampak opozicija le ni tista, ki bi kakšno na ŠF pridobljeno modrost lahko spravila v občinske razvojne sfere. Morda v prihodnjem mandatu – če jim takrat ne bo stopila oblast v glavo?
Kar pa sploh ni pomembno, ker ŠF pač ni inštitucija, ki hoče participirati pri oblasti, je le dobronameren poskus, kako potegniti ljudi iz njihove ujetosti v zasebnost in jih zainteresirati za dialog o zadevah, ki se nas vseh dotikajo. In kaj bi v tem pogledu lahko bilo sploh še ustrezneje, kot je zmenek s prof. Mencingerjem, ki ni le poln samosvojih odgovorov domala na vse intelektualne izzive, temveč le-te zna podajati na preprost, zanimiv in prepričljiv način. Da, tudi zadovoljna trideseterica udeležencev, čeprav brez »šefov«, je spodbuda za ŠF.
F. K. / Šentjurske novice
*na sliki Jože Mencinger in Robert Polnar
