Na pol prazna dvorana v Slivnici, mukotrpna slavnostna prireditev, praktična sočasnost s praznikom KS Šentjur mesto ter ne nazadnje tudi prepletanje občinskih in krajevnih priznanj so samo še eno opozorilo, da je občinski praznik, če hočemo, da bo res prazničen, potreben temeljite prenove. Kje začeti, se ve: pri županu in občinski upravi. Težava je v tem, da sta tako župan kot občinska vodstvena struktura očitno z obstoječim stanjem povsem zadovoljna.
Kot prvo bi rekel, da bi morala biti slavnost na bistveno višji ravni, atraktivna za občane in hkrati v čast občinski ekipi in nagrajencem. Občinska uprava šteje okrog 40 solidno plačanih in večinoma visoko kvalificiranih uslužbencev in bi že zdavnaj morala imeti ekipo, ki bi bila v stanju brezhibno skreirati sleherni tovrstni dogodek. Lahko si občasno privošči tudi gostujočega režiserja, toda mora imeti vse čvrsto v svojih rokah in biti odgovorna za uspeh praznika. Dosedanja praksa prepuščanje občinskega praznovanja krajevnim skupnostim se zdi prej znamenje uradniške lagodnosti kot resničnih prizadevanj za brezhibno izvedbo. Mislim, da bi bilo prav, da bi bil občinski praznik praviloma vedno v centru občine in le v posebnih primerih tudi kje zunaj »na deželi«. Sploh pa ni nujno, da je tam, kjer se tisto leto »po izjemnih naporih« na novem koščku asfalta ali ob kakšni drugi »pridobitvi« radi slikajo zaslužni občinski možje.
Druga težava je sočasnost šentjurskega krajevnega in občinskega praznika. Problem ni le prenasičenost s prireditvami, temveč tudi dejstvo, da je mestni praznik v celoti zasenčil občinskega tako po kakovosti izvedbe kot po udeležbi. Le še po inflaciji priznanj sta si podobna.
Tretja težava so priznanja. Letos je, hvala bogu, vsaj ustrezno komisijo Občinskega sveta srečala pamet in je krepko znižala število odlikovancev, toda sta vskočila KS Šentjur mesto in župan s svojimi priznanji in smo spet pri inflaciji. Nismo še tako daleč, kot je bilo leta 1985, ko jih je bilo podeljenih kar 19, toda tudi 2 občinski, 4 krajevna in dve županovi so za naše okolje preveč in pomenijo razvrednotenje tako občinskih kot krajevnih priznanj.
Naslednji problem je sama izbira nagrajencev. Ko človek pogleda seznam dosedanjih prejemnikov različnih plaket, nagrad itd., se mora kar široko nasmehniti. Delila so se in se še delijo milo rečeno na lepe oči. Vse kaže, kot da je Komisija za volitve in imenovanja le poštni nabiralnik, ki praviloma le potrdi tisto, kar prileti s terena. Kjer predlogi nastajajo, kot pač nastajajo. Tako se je na primer letos zgodilo, da je OŠ F. Malgaja dobila kar tri priznanja, čeprav, roko na srce, je v resnici naredila za našo skupnost več kot to, za kar je zadolžena in plačana?
Menim, da je potrebno narediti nove kriterije, jih poostriti, število priznanj – še bolje bi bilo, če bi to bile tudi nagrade – pa odločno zmanjšati. O nagrajencih naj bi vsekakor odločal Občinski svet in ne le neka več ali manj anonimna in prevečkrat pristransko zlobirana strankarska komisija.
Prav je, da imamo občinski praznik, da se ozremo na skupne dosežke, ni pa nobene potrebe, da župan z različnimi številkami vedno tako zasuje avditorij, da nazadnje še sam ne ve, kaj je imel namen povedati. Na mestu sta tudi pozornost in zahvalnost do soobčanov, ki so naredili za skupnost več, »kot veleva jim stan«, toda dajmo, poskusimo to narediti preudarno in na spoštljivi ravni.
F. Kovač / Šentjurske novice
