Ponikvo bi lahko preimenovali kar v S. Ponikvo, pa ne v Slomškovo Ponikvo, temveč v Smrdljivo Ponikvo. Lanska zgodba iz ŠN »Kurji gnoj močnejši od države« se namreč nadaljuje; podjetje Meja je tudi letos v silosih na Slomu odložilo kakšnih 1000 m3 kurjega gnoja iz kokošje farme v Slivnici, in v toplih poletnih mesecih je življenje v bližnji okolici postalo domala neznosno. Neposredno in močno je ogroženih 15 domov, z nekoliko bolj razredčenim smrdljivim in zadušljivim zrakom pa sta občasno »obdarjena« tudi Hotunje in naselje Ponikva.
Nemočna ali brezbrižna država?
Usoda mojih lanskoletnih prijav okoljski, zdravstveni in veterinarski inšpekciji je naslednja: okoljska inšpektorica je v treh dneh prišla na Slom, Mejo je kaznovala zaradi malenkostnega odtekanja gnojnice v potok, ogrožanje zraka in ljudi pa je ni zanimalo oziroma naj bi ne bilo v njeni pristojnosti.
Zdravstveni inšpektorat je bil še bolj ažuren: že naslednji dan je »ustvaril« sklep, da za reševanja našega problema ni pravi naslov. Na njegov sklep sem se pritožil na pristojno Zdravstveno ministrstvo, ki pa v 13 mesecih (do 15. avgusta 2009) ni uspelo moje pritožbe niti zavrniti, kaj šele, da bi kaj ukrepalo. Za posredovanje sem julija letos zaprosil Vlado RS, ki je takoj pozvala Zdravstveno ministrstvo, da reče vsaj »mu«. V enem mesecu sem dobil odgovor, da niso pristojni za kakovost zraka izven zaprtih prostorov.
Veterinarska inšpekcija, kot vse kaže, ima toliko dela, da v dobrem letu se ni uspela niti prebrati moje prijave.
Kmetijski inšpektor Mulej je reagiral na ustno intervencijo in se je osebno dogovoril z Mejo glede postopkov pri gnojenju, glede skladiščenja gnoja pa je bil mnenja, da je vse v redu. Tudi sam naj bi se prepričal, da kurji gnoj ne smrdi, vsaj ne bolj, kot se za kmečko okolje spodobi.
Neprijazna inšpektorja
Po enem letu sem spet poklical oba pristojna inšpektorja, g. Muleja in gospo Slapnik iz okoljskega inšpektorata, in ju prosil v imenu skupine krajanov Uniš za pomoč, pravzaprav za nasvet, kaj naj naredimo, ko JE očitno, da izgubljamo boj s kurjim gnojem. Naletel sem na »sovražno« nastrojena državna uradnika, ki sta mi dala vedeti, da sta ukrenila vse, kar je v njuni pristojnosti, med vrsticami pa tudi, da smo ju prizadeti krajani neupravičeno prijavljali nadrejenim, ju nekorektno obravnavali v medijih … in naj ju končno že enkrat pustimo pri miru. Prav, naj počivata v miru, če res ne moreta nič narediti za nas!
Meja ostaja gluha
Bolj razumevajoča je bila »lokalna država«: predsedniku KS Janku Pušniku so na Meji obljubili, da bodo ukrepali, ko pa po enem mesecu ni bilo nič bolje, je Pusnik dogovoril sestanek z Mejo.
Direktor Gregorn nam je lepo razložil, da nas kajpada povsem razume, toda Meja je naredila vse, kar je od nje zahtevala država, da bi nam zagotovila »super« zrak. Ta »super« se mu je zarekel, toda nezavedno nam je z njim le povedal, da si njihov smrad več ali manj izmišljujemo. Do leta 2012 bo Meja prešla na sušenje kurjega gnoja, ki bo bistveno manj smrdel, toda se vedno ga bo verjetno skladiščila na Ponikvi. Dosegli smo vsaj obljubo, da bodo gnojišče poskusno pokrili s folijo, odbor civilne iniciative (Vrečko, Vedlin, Kovač) pa bo lahko spremljal dogajanje na gnojišču. Z uresničitvijo obljube seveda ni bilo nič, očitno je tudi nekaj fičnikov za folijo za »kapitaliste« prevelik strošek.
Ni predpisov
Preprosti izgovor inšpektorjev za neukrepanje, da v Sloveniji nimamo niti meril niti predpisov glede raznih bioloških plinov v naravi, je žal resničen. Zakaj jih nimamo, je drugo vprašanje. V EU jih že imajo in bi jih tudi mi zlahka »prepisali«, če bi imeli voljo. Že lani so mi na MOP in Agenciji za okolje povedali, da jih pripravljajo, to »pripravljanje« pa očitno še vedno traja. Ker naj bi na zavori sedela politika v obliki kmetijskega lobija. Kar pa ne pomeni, da smo občani povsem nemočni: na naši strani je Ustava in pravniki pravijo, da nas sodišče lahko resi smradu tudi na tej osnovi. Toda postopek je drag in ne nazadnje tako zapleten, da ga naša sodišča, ki še kurjega tatu ne znajo ažurno obsoditi, tudi v desetih letih ne bi pripeljala do konca. Problem je v tem, da je znano, da so različne sestavine smradu (amoniak, metan, dušikov dioksid, ogljikov dioksid, …) nesporno zdravju škodljive, Ie država se še ni odločila, koliko te škodljivosti kmetijcem še lahko spregleda.
Da niti ne govorim o tem, da gre pri teh plinih večinoma za močno toplogredne pline, ki jih tisoč ton tekočega kurjega gnoja s Sloma v poletnih vročinah v velikanskih količinah dobesedno »bruha« v zrak.
Tudi smrt ne bi bila dovolj
Prišli smo do taksnega absurda, da teoretično tudi smrt človeka, ki bi vdihaval iz kurjega gnoja izhajajoče pline, ne bi zadostovala, da bi inšpektorji ukrepali. Človek bi pač umrl »legalno«. Hvala bogu, nihče od krajanov Uniš se ni umrl »na licu mesta«, kaj pa pomeni vdihavanje koncentriranega smradu, kakršnemu so na primer izpostavljeni Vedlinovi, stanovalci deponiji najbližje hiše, si komaj lahko predstavljamo. Sam sem na sebi naredil biološki preizkus: v najbolj kritičnem času sem na njihovem dvorišču globoko zadihal in v nekaj minutah mi je hotelo raznesti glavo. Razumljivo, da v poletnih mesecih Vedlinova hiša samuje. Očitno so našli drugačno rešitev. Kurji gnoj je pač močnejši od človeka.
Zakaj imamo Zavod za zdravstveno varstvo?
Bolj iz obupa sem poklical Zavod za zdravstveno varstvo Celje; desetletja so živeli in še živijo od naših plač, morajo nam pomagati. Zmota. Prijazen gospod, Gobec, če sem prav slišal, mi je povedal, da če smo pripravljeni plačati, nam bodo prišli smrad izmeriti. Ugotovili bi, da tam res nekaj smrdi in nič več. Zdravju škodljivih sestavin in plinov, ki izhajajo iz gnoja, oni ne ugotavljajo in, jasno, tudi Meji ne morejo red, da ne sme »pliniti« okoliških prebivalcev. Ker ni taksnega predpisa. Kar se njih tiče, bodo verjetno škodljive posledice za zdravje ljudi ugotavljali na avtopsijah in jih lepo zlagali v statistične preglednice.
Kaj lahko naredimo?
Zakonito nič. Na osnovi mnenj, ki sem jih napaberkoval po raznih institutih, visoko zvenečih uradih za varstvo okolja, zdravstvenih institucijah, …, lahko Ie rečem, da nas vsi razumejo, nihče pa ne more pomagati. Vsaj zastonj ne. Naročilnica za ekspertizo je prvi pogoj, odločitev pa je izključno v rokah sodišča. Kljub temu, da se povsem strinjam z ljudsko modrostjo, da sta sodišče in pravica dva nasprotna pojma, te možnosti ne kaze izključiti. Občina in KS imata praviloma vedno denar za ceste, morda bosta pa nekaj svojega cvenka namenila sodišču, če že sama za svoje podanike ne moreta nič storiti.
Preostane res le še državljanska nepokorščina?
»Revolucija« je zadnja možnost, ki pa žal ni brez daljnosežnih in tudi »krvavih« posledic. Najprej neprijetna soočenja z Mejo, nato s policijo, občinsko oblastjo in nazadnje s sodiščem. In potrebna je določena mera poguma in potrpežljivosti. Jo imamo? Potrebno se je organizirati, predhodno temeljito preučiti vse možne posledice, se posvetovati s pravniki in se odločiti. Je bolje neposredno zapreti Mejino cesto ali prisiliti Občino, da gre po službeni dolžnosti za nas po kostanj v žerjavico? Na primer z bojkotom plačevanja občinskega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, lokalnih volitev ali kaj podobnega? Ali pa kar za kombinacijo enega in drugega?
Da vse to ni enostavno, dobro vedo tudi na Meji in nas zato naprej spokojno zasmrajujejo.
F. K. / Šentjurske novice
*na prvi sliki inkriminirani objekt, na drugi isti objekt malo bližje
