Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Spomini na prednike: dan spomina na mrtve in verne duše


Vsi sveti so danes nacionalni praznik v več državah. Slovenija je 1. november kot uradni praznik uvedla leta 1991 in se imenuje dan spomina na mrtve. Danes ima ta praznik tudi različna poimenovanja (v Jugoslaviji smo mu rekli dan mrtvih), drugače pa je 1. november dela prost dan še iz časa Kraljevine Jugoslavije (1929).

Ljudje so v preteklosti določena praznovanja povezovali tudi s spremembami letnih časov in te spremembe so imele tudi za njihova življenja določeno spremembo, namreč tudi danes imajo mnogi raje tople mesece kot hladnejše. In november je zadnji mesec pred zimo. Narava se pripravi na počitek, dnevi so krajši in turobni. Pogani so ravno okoli zimskega sončnega obrata častili čas mrtvih, ko naj bi se duše umrlih v dolgih nočeh vračale na svet. Z različnimi kresovi in obrednimi plesi so ponazarjali in poosebljali mrtve, saj so verjeli, da bodo duše umrlih naslednji dan rešene trpljenja. Krščanstvo je poganske praznike, ki so bili posvečeni umrlim, spremenilo v en dan, ko naj bi se spomnili vseh svetnikov. Same korenine dneva vseh svetih pa so v dnevu, ki je posvečen Devici Mariji in vsem mučencem, ki ga je uvedel papež Bonifacij IV. leta 609/610 po vzoru pravoslavne cerkve, ki je praznoval dan vseh mučencev že v 4. stoletju. 1. november pa je dan vseh svetih od leta 835, in sicer ga je določil papež Gregor IV (takrat so ga iz 13. maja prestavili na 1. november).

Dan vernih duš (2. november)

Krščanstvo je poganska verovanja v duše rajnih ali prednikov spremenilo v trpeče verne duše v vicah in jim namenilo poseben praznik dan pozneje, tj. 2. novembra, ki se imenuje verne duše ali dan vernih duš (tudi dušno ali dušni dan). V zgodovinskem razvoju je v veliki meri vsebinsko prekril praznik vseh svetih, ki se danes praznuje kot dan spomina na rajne. Katoliška cerkev je mrtve prikazovala kot duše v vicah, ki se morajo očistiti grehov, da lahko vstopijo v nebesa. Molitev živih pa naj bi jim pri tem pomagala.

Pravijo, da je na dan vernih duš, 2. novembra, potrebno iti k maši, katere se trikrat zaporedoma darujejo Gospodu. Obvezno se mora sprejeti sveto obhajilo in po tem oditi na grob duše, za katero prosiš. Z molitvijo rožnega venca (in seveda dan preživeti brez greha) se potem tako doseže milost končnega zveličanja duše.

V Sloveniji in na območjih s slovenskim prebivalstvom v Italiji in Avstriji je bila vse do 2. svetovne vojne v vaseh in mestih navada, da so gospodinje pekle manjše pogače, kruhke in hlebčke, ker so jih berači in otroci prosjačili na oba praznika po hišah. Ti hlebčki so se imenovali prešce, prešice, vahtiči, vahči, dušice, krži, kržiči, mižnjeki …

Običaji za dan vseh svetih in dan vernih duš pa so podobni običajem drugje v krščanskem svetu. Ob večernem zvonjenju naj bi se duše umrlih vračale na svoje domove. Domači so nekoč pustili hišna vrata odprta, na mizi kruh, vino, blagoslovljeno vodo in ponekod tudi olje ali sol. Peč so pustili zakurjeno, da pokojnih ne bi zeblo, klop ob peči pa prazno, da so se imele uboge duše kam vsesti. Prihodnje jutro so vse pripravljeno sami pojedli in verjeli, da jim bo to prineslo zdravje in dobro letino.

Halloween zadnja leta vse bolj priljubljen, pomen 1. novembra pa vse bolj potisnjen v ozadje

Ta običaj pa smo Slovenci spretno prevzeli od Zahoda. Noč čarovnic poznajo na Irskem, ZDA, Kanadi, Angliji, Avstraliji in Novi Zelandiji, ki je zelo podoben našemu pustovanju. Ob vsej tej komercializaciji pa ostaja vprašljivo pojmovanje smrti, ki z našim praznovanjem 1. novembra nekako prehaja v navzkriž. Aljoša Vodopivec v svojem blogu pravi, da težava nastane, ko se iz praznovanja odstrani verski, krščanski element in vse skupaj spremeni v noč čarovnic, čaščenju duhov in nekim mističnim povezavam z onostranstvom. Gre za popačenje izvornega sporočila, ki ga v naših krajih praznujemo z molitvijo na pokopališčih. Ne pozabimo, 1. november je še vedno krščanski praznik in ravno zaradi tega kristjani ne moremo smrti interpretirati kot čarovniški dogodek, čarovnijo ali iluzijo …

Čarovništvo pa tukaj lahko povežemo z različnimi pripovedkami in legendami, ki so povezane z magijo, čaranjem, čarovnicami. Tudi Kozjansko in Obsotelje ima takšnih zgodb kar precej. Tudi tukaj znajo ljudje povedati, kako so ženske letale po metlah, kako so znale čarovništvo prenesti na druge čarovnice, kakšne uroke so kuhale, kje so se zbirale ipd. Zagotovo so takšne zgodbe krajšale marsikatere dolge zimske dni in predvsem ustrahovale otroke, ki niso bili pridni. Takšnih pripovedovanj pa so se bali tudi domačini, ki so, da bi se ubranili pred čarovnicami, dolge zimske dneve molili rožne vence in prosili za izgubljene duše.

Še vedno pa prvega novembra Slovenci tradicionano množično obiskujemo grobove, polagamo nanj cvetje sveče, molimo rožne vence in izkoristimo dan za druženje s sorodniki.

Minljivost življenja in pogledi na smrt

Za kakovost našega življenja so bistvene tri stvari, ki so povezane s smrtjo: kako jo sprejemamo, kako spremljamo umirajoče in kako se od pokojnih poslavljamo. Veliko ljudi pa se danes smrti boji in se zaradi tega posledično tudi ne znajo veseliti življenja. 1. november pa tovrstna vprašanja še bolj postavlja v ospredje, ko ponovno iščemo odgovore na vprašanja o smrti. Krščanstvo uči, da bomo deležni življenja tudi po smrti. Naše življenje se bo na Zemlji v fizični obliki res končalo, ampak duša bo preživela …

Elisabeth Lukas v svoji knjigi (Alles fügt sich und erfüllt sich, 2009) pravi, da je smrt neke vrste stalen poziv na nas, da naj spremenimo sedanjost v najlepšo možno obliko. Res  je, da se nam sedanjost vedno izmika, ampak še vedno ostaja v določeni obliki. Prilagodi se celotnemu življenju, katerega posameznik živi. Zavedanje o omejenosti lastnega bivanja naj nas privede do tega, da sedanjost cenimo kot nekaj zelo dragocenega in jo tako izkoristimo, da bodo tudi slovesi od bližnjih lažji. Od nas samih je odvisno, kakšno žetev bomo v zadnji triadi življenja želi.

Viktor E. Frankl (utemeljitelj logoterapije) je zagovarjal, da človek ni postavljen na svet z rojstvom, ampak se umesti vanj s svojo smrtjo. Med rojstvom in smrtjo je vse v spreminjanju, je še vse spremenljivo, kar odhaja od tukaj v večnost, in šele s smrtjo se določi celotna življenja resničnost nekega človeka: storjeno in nestorjeno potone na dno resnice, zadnje neuresničene možnosti izpuhtijo v nič prihodnosti, ki je ni več. Dokončano življenje človeka se strdi v neizpodbiten spomenik samemu sebi. Vse življenjske setve – še posebej vsega, kar smo naredili uspešno, posrečeno in prijazno, pozitivne možnosti sveta, ki smo jih uresničili sami ali prek drugih – smrt ne more uničiti. Naša preteklost je resnično naša prihodnost in smrt je naša buditeljica v večno življenje, konec življenja življenju ne odvzame smisla. Smrti se nam zato ni treba bati; tisto, česar se moramo bati, je občutek nesmiselnega življenja ali tega, da je naše življenje bilo žalostno.

Spomine na naše prednike je potrebno ohranjati. Ljudje smo si različni, zagotovo pa nihče od nas ni postavljen v vlogo tistega, da bi sodil druge. Kako se bomo spominjali pokojnih, je stvar vsakega posameznika. Vsak se svojega pokojnega spominja na svoj način. Ni bistvo v tem, kolikokrat gremo na pokopališče in prižgemo svečko, ampak v tem, da se spominjamo njihovega življenja, kaj smo se od prednikov naučili, da živijo z nami v vsakdanjiku. Sesvete naj imajo takšno sporočilo, da je to dan povezovanja z umrlimi in živečimi. Ko se veselimo življenja sedaj, obiščemo sorodnike, smo z ljudmi, ki nam nekaj pomenijo, takrat se z nami veselijo tudi naši rajni. Naj bo to dan povezovanja tudi s tistimi, katerih ne vidimo pogosto.

f/t: Jasna Colnerič