Kozjansko ponuja neslutene možnosti za nadaljnji, intenzivni razvoj kmetijstva, zato bi kazalo te možnosti do največje mere izkoristiti, ne le v prid Kozjanskega, ampak v prid celotne slovenske družbe. Pri tem mislimo zlasti na obvezo slovenskega kmetijstva in predelovalne industrije, da do leta 1985 zagotovita dobrih 80 odstotkov celotne prehrane.
Izkoristiti je torej treba področja, ki so za nadaljnji razvoj agroživilstva najbolj zanimiva in takšno področje je, glede na klimatske, pedološke, populacijske in ostale pogoje, tudi nerazvito Kozjansko.
Te splošne ugotovitve so narekovale izdelavo strokovne študije, ki naj bi proučila vsako kmetijsko panogo posebej.
Po dveh letih dela je študija »Razvoj kmetijstva in kmetijske predelave na Kozjanskem« zaključena. Širši javnosti je bila predstavljena v petek v Virštanju.
V študiji so za vsako panogo posebej izdelani programi razvoja do leta 1985 in možnosti do leta 2000 na osnovi ugotovitve trenutnega stanja na področjih poljedelske proizvodnje, govedoreje, prašičjereje, vinogradništva, sadjarstva, zelenjadarstva in kmetijske predelave.
Študija je realna v oceni stanja in možnosti razvoja glede na čas, ki večjim vlaganjem ni naklonjeno, precej negotova. Samo investicije, ki bi bile potrebne, če bi hoteli doseči predvidene proizvodne učinke, so ocenjene na 5,700.000 dinarjev (po cenah iz leta 1981).
Da bi ne ostalo le pri študiji, bo treba njene izsledke postopoma izvajati v praksi. Bitka za hrano pa ni le stvar tistih, ki proizvajajo, ampak tudi (in morda celo bolj) tistih, ki ustvarjene dobrine trosijo. Jasno je, da Kozjansko samo ugotovljenih možnih potencialov ne bo sposobno izkoristiti, hrano pa potrebujejo tudi druga področja v regiji in v Sloveniji, pa tudi širše. Zato bo pri uresničevanju ciljev, ki jih določa študija, morala sodelovati vsa slovenska družba z vsemi porabniškimi področji.
Razvoj agroživilstva na Kozjanskem mora biti skrb vseh, ki smo prisiljeni razmišljati o tem, kaj bomo jedli v naslednjih desetletjih. Da hrane, ki jo lahko pridelamo doma, ne bomo več uvažali, nam je menda vsem jasno.
Novi tednik, 16. 6. 1983
