Slikovita Ponikva pri Grobelnem si lahko precej obeta od svoje turistične prihodnosti, saj je tam več znamenitosti vseslovenskega pomena. Toda ta prihodnost je še daleč. Na Ponikvo prihajajo mnogi izletniki, ki jih zanima Slomškova rojstna hiša, vendar odhajajo razočarani. Ponikva ne zmore ponuditi niti svoje naravne znamenitosti, rastišča izjemno redke velikonočnice. Pred veliko nočjo se je razvedelo, da ga je lastnik Jože Gorjanc enostavno požgal. Zakaj?
Velikonočnica (Pulsatilla grandis) je stepska rastlina, ki pri nas raste le na Boču ter v Boletini pri Ponikvi. Spada med dvajset redkih rastlin, ki jih je slovenski zakon leta 1976 posebej zaščitil. Celjski Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ter šentjurska občinska skupščina pripravljata dokumente za posebno zaščito rastišča na Ponikvi.
Šentjurska občina se z lastnikom že dalj časa pogovarja za odkup zemljišča, ta teden pa bodo sprejemali odlok o zaščiti ponkovske velikonočnice. Rastišče velikonočnice na Boču že uspeva privabiti številne ljubitelje narave, na Ponikvi pa smo, žal, našli le pogorišče.
Brez velikonočnic
Za natančno lego rastišča, ki je v neposredni bližini sanitarnega močvirja (ob cesti proti Šentvidu), s fotoreporterjem nisva vedela, zato sva zašla nekoliko predaleč. Povprašala sva bližnje otroke. Ti so od daleč pokazali samotno smreko, ki bi jo morale obkrožati znanilke pomladi, vijoličaste velikonočnice. »Ali ste jih letos nabirali?« jih skušam zbosti. »Nismo, saj je zaščitena,« so odgovorili. »Pa še požgali so jo.«
Na poti sva srečala Terezijo Buser, tenkočutno ljubiteljico narave. Ko sem jo vprašal po velikonočnici, so se ji oči orosile. »Tu smo ljudje, ki ljubimo naravo.« Z motiko v roki se je napotila na pokopališče. »Tudi Stanko je zelo prizadet . « Dr. Stanko Buser, geolog evropskega slovesa (med zadnjo volilno kampanjo je bil slovenski predsedniški kandidat), je Terezijin brat, njihova domačija pa je v bližini rastišča velikonočnice. Gospa Terezija pripoveduje o bratovih prizadevanjih tako v Ljubljani kot tudi v domačem kraju za primemo zaščito redkega rastišča. Celo denar za odkup zemljišča j e bil na vidiku, pa naj bi poniknil.
Lastnik, prileten mož, ne zmore kositi tega strmega brega z velikonočnicami. Huda brezposelnost je, z občine pa ne uspejo poslati nikogar, ki bi bil pripravljen to zemljišče pokositi. Tako Terezija Buser. Po kratki, a strmi stezi se približava požganemu rastišču, medtem pa zmotiva tri srne.
Na obronku je tabla, ki opozarja na naravno redkost. Zanjo je poskrbela domača šola. O kakšni velikonočnici ni duha ne sluha, le ostanki požgane trave so vidni. Zemljišče, strm obronek njive, je slabe kakovosti, nerodovitno, z veliko kamenja. Prav takšno ustreza velikonočnici, lastniku pa je prej v breme kot v korist.
Kaj pravi lastnik?
Napotiva se še h kmetu Jožetu Gorjancu, lastniku zemljišča. Najdeva ga s sekiro v rokah, saj ima pravkar opravka s sekanjem vejevja. Ko se razgovori, ga povprašam, kako je z njegovimi velikonočnicami. Povedal je, da je požigal travo, veter pa je kriv še za požig velikonočnice. Kaže, da je takšnih in podobnih obiskov navajen. Pripovedoval je tudi o svojih pogovorih s Stankom Buserjem, s predstavniki spomeniškega varstva in občine. Tudi jaz mu verjamem, da je svojo (šeststo kvadratnih metrov veliko) nerodovitno strmino pripravljen prodati. O tem ne dvomijo niti uradne institucije. Kljub temu pa doslej ni prejel še nobenega pisnega odgovora, zatrjuje. Kaže, da je Gorjancu zares vsega dovolj. Pri tem je omenil, da je zemljo pripravljen prodati za šeststo tisoč tolarjev. Čili mož ne kaže, da je že v 85. letu starosti. Pomembnosti svojega naravnega spomenika se dobro zaveda.
Franc Rebevšek iz celjskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine nam je povedal, da se je pri lastniku več krat oglasil, prav tako predstavniki šentjurske občine. Med ogledom požganega rastišča je ugotovil, da do trajnih poškodb rastišča še ni prišlo. Toda če velikonočnica ne odcveti, se seveda ne obnavlja, bojijo pa se, da se b o požiganje nadaljevalo. Letošnje namreč ni bilo prvo.
Poglavitni problem je torej denar, ki ga j e vse manj. Država ima voljo, da zemljišče še bolj zaščiti ter tudi odkupi, lastnik pa, da ga proda. Kjer je volja, tam je tudi pot. Ta pa je lahko kratka ali dolga. Upajmo, da ne toliko, da bi na Ponikvi ostali brez dragocene dediščine državnega pomena. Saj ne bi bilo prvič – o ponkovski rojstni hiši znamenitega kartografa Blaža Kocena ni niti sledu več.
Novi tednik, 15. 4. 1993
