Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Novomašni praznik župnije Dramlje


Novomašnik Lovro Slejko

Lovro Slejko, ki je bil 29. junija letos posvečen v duhovnika, je imel minulo nedeljo v rodnih Dramljah novo mašo. Slavje je potekalo v župnijski cerkvi Marije Magdalene, po maši pa v šotoru ob cerkvi.

Več z dogajanja v novici na portalu Dramlje.info.

 

 

foto: P.L.

 

Dodano naknadno, članek iz Šentjurskih novic z dne 15. 7. 2009

Lovro Slejko – novomašnik presenečenja

V nedeljo 5. julija so Drameljčani slovesno pozdravili svojega šestega novomašnika v svoji zgodovini. V lepo okrašeni farni cerkvi in v šotoru pred njo, kamor so neposredno prenašali dogajanje izpred oltarja, se je zbralo kar okrog 1000 vernikov in radovednežev iz vseh krajev občine in od drugod.

Novomašnik presenečenja
V slavnostnih nagovorih in tudi iz ust prvega pridigarja, Slejkotovega sokrajana Kačičnika (ki bo konec julija prevzel ponkovško župnijo), smo slišali, da je Lovro Slejko s svojo odločitvijo za duhovniško poslanstvo presenetil ne le širšo okolico, temveč tudi svoje starše. Nihče sicer ni povedal, v čem je to presenečenje, toda to smo tako ali tako vedeli vsi navzoči: Lovro namreč izvira iz »pravoverne komunistične družine«. Stari oče Slavko je eden od bolj znanih borcev NOB, sin Slavko, trenutno vodilni funkcionar šentjurskega RK, ni bil le viden član ZKS, temveč je bil menda tudi v resnici prepričan komunist, pa tudi mati kot učiteljica malemu Lovrotu verjetno ni mogla dati dobre popotnice na poti iskanja Boga. Toda zgodilo se je res nekaj takega, kar ni bilo mogoče pričakovati: Lovro je postal katoliški duhovnik. Še več, očitno je Lovro z Bogom spravil tudi svoja starša, ki sta med slovesno mašo prva pristopila k sinovi obhajilni mizi.
Lovro Slejko, kot človek presenečenja, nam je bil seveda tudi velik izziv za širšo predstavitev v ŠN, toda je presenetil še enkrat: intervju je gladko zavrnil. Njegovi razlogi, da se je pač tako določil, da tudi sicer iz svojega novomašništva ne misli delati »velike maše« in podobno, so lahko tudi pristni in pravi. Ali pa tudi ne. Njegova drameljska nova maša je vsekakor bila »velika maša« in javen dogodek.

Nova maša kot dogodek
Več ali manj slučajno sem se znašel v prvih klopeh pred oltarjem, tik za šentjurskim županom Tislom in poleg dobjanskega župana Salobirja. Salobir je namreč tako kot jaz »pritekel« zadnji hip, eden od redarjev mu je utrl pot skozi nabito polno cerkev, jaz pa sem se mu prilepil in končal zraven njega na rezerviranem sedežu. Od koder do konca maše ni bilo umika. Navzočnost obeh naših županov, ki je kazala, da je Slejkotova nova maša vendarle vsaj javni, če že ne tudi politični dogodek, je pomirjala moj občutek »novinarske zlorabe« posvečenega prostora v ospredju.
Samo dogajanje je bilo več ali manj tradicionalno. Obred, ki ga je vodil novomašnik Slejko in v katerega so bili vključeni priložnostni nagovori, je spremljal zbor domačih in sosednjih duhovnikov, številni semeniščniki, ministranti in novomašnikovi kolegi. Vse je bilo predvideno in vse je teklo gladko.
Značilnost Slejkotove nove maše je bila odlična pevska in glasbena spremljava s kora. Kar nekajkrat sem se moral nevljudno ozreti nazaj, da sem se prepričal, da vse to res zmorejo domači pevci in glasbeniki. So pa pevci v svoji zagnanosti morda le storili tudi napako: s svojim nastopom, ki je bil za malo drameljsko cerkev očitno odločno premočan, so nehote težišče dogajanja izpred oltarja prestavili na kor.

Kaj so nam povedali govorci
Pravzaprav nič pretresljivo novega. Prvi je dobil besedo župan Tisel in med drugim si je nekoliko prisvojil mnenje, da je nova maša praznik vse občine in vseh občanov. Domači župnik Strmčnik je Slejkota imenoval za cvet drameljske župnije, apostola današnjega časa, tistega, ki bo odpiral ljudem vrata do Boga … Prvi pridigar Drameljčan Kačičnik se je največ razgovoril o poslanstvu duhovnika, njegovem posredništvu med ljudmi in bogom, o čudežu evharistije, ki je med duhovnikovimi nalogami vrednostno pred oznanjevanjem in vzgajanjem. Ozrl se je tudi na Lovrotovo otroštvo, ki naj bi bilo drugačno od običajnega (predajal se je naravi, samoti, razmišljanju, …) in se ustavil ob skrivnostnosti božjega klica, ki je novomašnika na presenečenje vseh usmeril k duhovništvu … Zanimiva je bila tudi Kačičnikova misel, da Lovro izhaja iz »za verska vprašanja dovzetne družine«, kar v določeni meri problematizira (ali pa po svoje potrjuje) družinsko »ateistično vernost«. Govorni nastopi še dveh ali treh duhovnikov niso šli dalje od pričakovanega, me je pa nekoliko razočaral Slejko, ki se je v svojem nagovoru omejil izključno na zahvale staršem, Strmčniku, svojemu predhodniku Jagru, pa celo nekakšnim novomašniškim »sponzorjem«, pravzaprav darovalcem, med katere je spadala tudi velika večina navzočih, ki so pred oltarjem pozdravili novomašnika in od njega prejeli spominske podobice.
Med »nastopajočimi« sta bila še enkrat župan Tisel in zdravnica Verbičeva, ki sta kljub obilni navzočnost klerikov različni stopenj brala berilo.
Pozornost mi je zbudil evangelij, ki ga je odpel Klemen Jager. Evangelijsko sporočilo, da bodo pogubljeni tisti, ki Kristusovega evangelija ne bodo sprejeli, morda le ni povsem v skladu s pokoncilsko cerkveno doktrino. Zanimivo je, da se je pred cerkvijo nekaj šušljalo, da Jagra na novi maši sploh ne bo, ker se naj še ne bi pokesal za »svoj greh«.

Konec na pol tradicionalno
Po končani slovesnosti se je razživela scena pred cerkvijo in v šotoru. Zaigrala je godba na pihala, številne drameljske žene in dekleta so iz bližnjega kulturnega doma kot po tekočem traku nosile okusne domače obložene kruhke, možje pa so radodarno točili vino. Pod šotorom je bilo pripravljeno tudi manjše omizje, verjetno za elitne goste, toda običajne novomašniške veselice s tako rekoč predpisan ritualom pa tokrat v Dramljah očitno ni bilo.

FK / Šentjurske novice